Jožefinski kataster je bil kot davčna podlaga v uporabi le kratek čas, vendar so njegovi vplivi trajali še dolgo po njegovi ukinitvi. Na tistem delu slovenskega prostora, ki je ves čas ostal sestavni del avstrijskih dežel Štajerske in Koroške, se je na njegove podatke o obsegu in donosu zemljišč neposredno naslonil provizorij zemljiškega davka (Grundsteuerprovisorium).
Ta je bil sestavljen v letih od 1819 do 1821, torej že v času nastajanja Franciscejskega katastra. Primerjava njegovih matrik zemljiškega davka (Grundertrags-Matrikel) s fasijami Jožefinskega katastra potrjuje, da so bile matrike sestavljene ob neposredni naslonitvi na fasije, saj imajo parcele v obeh virih enake zaporedne številke. To omogoča zanesljivo identifikacijo zemljišč v obeh virih in je v veliko pomoč pri lokaliziranju parcel v Franciscejskem katastru. Za davčno občino Šmarje je bil provizorij sestavljen leta 1820 in se je v obliki kopij ohranil kot sestavni del fonda Jožefinski kataster za Štajersko v Arhivu Republike Slovenije (Golec, “Zemljiški katastri”, str. 353).
Provizorij za Šmarje vsebuje več različnih dokumentov, na koncu katerih so navedeni člani občinskega odbora, ki so sodelovali pri njihovi pripravi. Na čelu je kot občinski predstojnik (Gemeinde Vorsteher) naveden Peter Wirth iz Šmarja 25, ki je v šmarskih Krstnih knjigah okoli leta 1800 večkrat zapisan kot krstni boter in pri tem je župnik zapisal, da je bil po poklicu gostilničar (Gastgeber). Ob njem je navedenih še šest zaupanja vrednih mož, ki se v dokumentih imenujejo odborniki (Ausschußmänner). To so bili Florian Vreže iz Šmarja 32, Andrej Peckovšek iz Šmarja 16, Gregor Orač iz Gaja 8, Gregor Brglez iz Predence 12, Marko Inkret iz Gaja 3 in Jurij Peter Skaza iz Šmarja 20. Pri slednjem je ob funkciji odbornika zapisana še beseda, ki jo je mogoče brati kot Steuer-Ausfertiger. Kot kaže, je imel Skaza še dodatne zadolžitve pri dokončni pripravi oziroma izgotovitvi tega davčnega operata.
Dodatno vrednost imajo tudi hišna imena posestnikov, zapisana v Provizoriju leta 1820. Hišna imena so se skozi čas izoblikovala po značilnostih posamezne domačije, njeni legi, prebivalcih ali njihovih dejavnostih. Pogosto so se izkazala kot zelo trdoživa, saj so se ohranila kljub večkratni menjavi lastnikov in priimkov na domačiji. Ker marsikatero hišno ime danes poznajo in uporabljajo samo še starejši ljudje, se mi je zdelo pomembno, da jih vključim v podrobnejši pregled posestnikov k. o. Šmarje.
Nekaj pozornosti velja nameniti tudi priimkom posestnikov Jožefinskega katastra iz leta 1787. Pri tem se osredotočimo na 64 domačij na območju k. o. Šmarje, katerih lastniki so imeli tukaj tudi svoje stalno prebivališče. Ker sta bila na nekaterih domačijah navedena po dva lastnika zemljišč, je bilo skupaj zapisanih 68 lastnikov oziroma gospodarjev, pri katerih najdemo 42 različnih priimkov. Najpogostejša sta bila priimka Fajs in Pecko, vsak s po štirimi gospodarji. Sledili so priimki Orač, Plevnik, Vreže in Zabukovšek, ki se pojavijo po trikrat. Po dvakrat se pojavijo priimki Anderluh, Čuješ, Kokot, Lorger, Peckovšek, Perun, Šket, Ujc in Wirth. Najštevilnejša pa je skupina 26 posestnikov, pri katerih se priimek pojavi samo enkrat. Med njimi najdemo tudi nekaj večjih posestnikov s priimki Gaisruck, Vrečer, Ratej, Kadenšek, Zagajšek, Krapušek, Zidar in Herič.
Če ta seznam 42 priimkov primerjamo s poznejšimi pomembnejšimi osebnostmi našega kraja, hitro opazimo, da na njem še ni priimkov, kot so Čakš, Ferlinc, Habjan, Jagodič, Jurkovič, Kartin, Lešnik, Skaza, Stupica in Tančič. Nekoliko drugačno sliko kaže že Provizorij iz leta 1820, kjer se med posestniki v Šmarju že pojavita Jurij Skaza in Pankracij Jagodič. Oba bi si zaslužila podrobnejšo raziskavo, ta uvodni del pa naj se zaključi še z osebnostjo, ki časovno sicer ne sodi več v obdobje Jožefinskega katastra, vendar se s svojim delom lepo navezuje na svet zemlje, meja, posesti in kmečkega življenja. To je Anton Aškerc, ki je v Šmarju pri Jelšah kot kaplan služboval med letoma 1883 in 1889.
Anton Aškerc je prišel v Šmarje 18. oktobra 1883 in se tukaj vse bolj razvijal v realističnega epskega pesnika. Pisal je predvsem balade in romance, leta 1887 pa je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova balada Mejnik, objavljena pod psevdonimom Gorázd (Aškerc, “Mejnik”, 1887, str. 5-6). Snov za to realistično balado naj bi črpal iz ljudskega pripovednega izročila. V njej prikazuje medsosedske odnose in nas opozarja, da zemljiška posest ne pomeni samo premoženja, temveč prinaša tudi obveznosti in včasih bremena. V naravi je razmejitev med posestniki dosežena z mejnimi znamenji in prestavljeni mejni kamen v baladi postane simbol krivice in nemirne vesti. Balada Mejnik se lepo navezuje na katastrsko gradivo. Kataster je meje zemljišč zapisoval kot stvarno in izmerljivo dejstvo, Aškerc pa nam je pokazal še njihovo človeško in moralno razsežnost (Slika 5).
Aškerčev Mejnik nam nekoliko razširi obzorje in ponudi drugačen pogled na svet, ki ga sicer spoznavamo skozi katastrske zapise. Zemljišča, njihove meje in površine tako niso več samo podatki v obrazcih, ampak del življenjskega prostora ljudi, njihovih odnosov in spominov.
