Vipavec kot cesarski vojskovodja
Veliki Vipavci so najslavnejši v tujini. Tam so jim postavili tudi spomenike. Diplomatu in piscu Žigi Herbersteinu pred Vserusko knjižnico tujih literatur v Moskvi, vojskovodji Andreju Baumkircherju pa v Vojnozgodovinskem muzeju na Dunaju. V Sloveniji je zapostavljen, saj je rojak Žiga dosti bolj znan. Če ne bi nekoč v Vipavi stala trdnjavica Baumkircherjev turn, bi bil nemara pozabljen tudi doma.
Andrej Baumkircher se je rodil leta 1420 očetu Viljemu in materi Katarini plemeniti Süssenheim. Stari oče Jurij je bil meščanskega porekla, iz avstrijskega Gradca. Na Vipavsko je prišel opravljat službo grajskega oskrbnika. Vrata do plemstva mu je odprla poroka z Nežo, plemenito Kolenc, vdovo vipavskega uradnika Simona Šimca. Bila je potomka ljubljanske meščanske družine, ki je bila v 14. stoletju poplemenitena, sedež družinskih posesti pa je bil v Spodnjih Lokah pri Krašnji ob sedanji avtocesti skozi Črni graben. Iz starih listin je znan tudi njen brat Greif, ki je bil oskrbnik gradu Kolovrat pri Izlakah. Z njeno doto so si Baumkircherji gospodarsko precej opomogli. Andrejev oče je kasneje posest z dodatnimi nakupi razširil na 40 kmetij, na nekaj mlinov in vrsto drobnih služnosti, zaradi na novo pridobljenega plemstva pa je postal tudi cesarski glavar v Postojni. Z delom premoženja je pri vipavski cerkvi sv. Štefana ustanovil beneficij (duhovnik, ki ga je užival, je moral za pokojne Baumkircherje vsak teden brati po štiri maše), sina pa je po svojih graških zvezah že v mladih letih spravil na cesarski dvor. Zaradi svoje rasti je mladi Andrej med dvorjani zbujal splošno pozornost. Vrstnike je v višino presegal za dve glavi, zaslovel pa je tudi zaradi izredne telesne moči. Zato je postal idealen kandidat za vojaški poklic, v njem pa se je zaradi nadarjenosti kmalu prebil na poveljniška mesta. Kot vojak najemnik je služil grofom Celjskim, ogrskemu in češkemu kralju ter avstrijskemu cesarju Frideriku III. Njegov zvezdni trenutek je nastopil leta 1452, ko je Dunajsko Novo mesto obranil pred vojsko avstrijskih deželnih stanov. Kot nagrado mu je cesar za simbolično zakupnino odstopil grad Schlaining na Gradiščanskem in mu dovolil ob njem ustanoviti novo naselje, dodelil pa mu je tudi pravico do kovanja lastnega denarja.
Andrej je kasneje storil cesarju še nekaj uslug. Leta 1459 ga je podprl ob volitvah za novega ogrskega kralja, leta 1462 pa ga je s svojimi vojaki rešil pred upornimi dunajskimi meščani. Kljub temu pa so se njuni odnosi počasi ohladili. Friderik III. je bil namreč reven cesar. Svoje vojake je plačeval neredno, na koncu pa sploh ne. Mali plemiči, ki so sestavljali glavnino Baumkircherjeve vojske, so začeli godrnjati. S podporo novega ogrskega kralja Matije Korvina so na koncu sklenili uveljaviti fevdalno pravo, po katerem so imeli upniki pravico, da so se spričo neodzivnosti dolžnika sami poplačali iz njegovega premoženja. Andrejeve oborožene trume so tako zasedle in oropale vrsto cesarskih mest in gradov, med njimi tudi naše Konjice, Slovensko Bistrico in Maribor. Cesar se je seveda moral odzvati na to. Tako je 2. julija leta 1469 prišlo do velike bitke pri Fürstenfeldu, vzhodno od Gradca ob sedanji avstrijsko-madžarski meji, v kateri pa je Andrej Baumkircher cesarske čete dobesedno pregazil. Zmagovalcem je bila nato na milost in nemilost prepuščena vsa graška okolica. Po porazu je cesar za upornike razglasil amnestijo, poleg plena, ki so ga naropali, pa jim je obljubil še dodatnih 12.000 zlatnikov. Zaradi vedno prazne blagajne, seveda, obljube spet ni mogel izpolniti, tako da so se napetosti nadaljevale.
