Ivan Pregelj kot pedagog k sreči ni bil vpoklican v vojsko. Na vojno se je odzival z ogorčenimi spisi in pesmimi.
V Pregljevi knjigi Moj svet in moj čas se poglavje V letih prve vélike vojne začne z ostrim spoznanjem: »Vojak je živina in tisti, ki ga v moritev gonijo, so hudiči. Samo dva sta, ki to vesta, zdravnik, ki telesa reže in rane pere, pa še duhovnik, ki duše sprevaja onstran v sodbo in večnost …«.1
Leta 1916 ga je hudo prizadela smrt zavetnika iz otroških let, župnika Josipa Fabijana, ki ga je ubil italijanski granatni izstrelek. Pregelj ga je ob zapisu žalostne novice v imenu vse družine označil kot velikega, junaškega človeka in »dobrotnika, kateremu se imamo zahvaliti za vse, kar smo in imamo.«2
1 Pregelj, Ivan: Moj svet in moj čas, 1954.
2 Dom in svet, št. 31, 1918.
