Ivan in Frančiška Pregelj (rojena Peršič) sta imela šest otrok, a sta dva umrla – eden star le nekaj mesecev za pljučnico, v Kranju pa štiriletni sin Vasko. Drugi štirje so bili: Bogomir, rojen leta 1906, hči Nataša, rojena leta 1909, sin Marij, rojen v Kranju leta 1913, in Bazilija, rojena leta 1920. Vsi so del svojega otroštva in mladosti preživeli v Kranju.
Iz Bazilijinih spominov razberemo, da je družina kljub materialnemu pomanjkanju in skrbem, ki jih je prinesla vojna, živela v iskrivem in prijaznem sožitju. Starša sta otrokom omogočila vse, kar sta zmogla, predvsem v intelektualnem smislu.
Odlomki iz Bazilijine knjige Moj oče nam slikovito pričarajo odnose med člani družine, tudi iz kranjskega obdobja.
Ivan Pregelj o svojih otrocih: »Študiral sem govor svojih otrok od petega do tretjega leta. Imam besednjaček tega jezika z malim oblikoslovjem in približno sto izrazi. Zdi se mi, da bi mogel napisati iz tega besednega zaklada najlepšo umetnino, čudovito pravljico. Pa je hudo, da nisem še prodrl v duha prave, edino otrokove pravljice.«1
Očeta so otroci klicali Papa, tudi njegova žena, kot se spominja hči Bazilija. »Papa mu je bilo ime«, so menili otroci, dokler niso izvedeli, da je bilo to takrat v navadi v marsikateri družini.
1 Pregelj, Bazilija: Moj oče, Ljubljana, 1983
