DIVAŠKA JULIJA
Ljudje se radi pohvalijo z znamenitostmi svojega kraja. Divača na primer z muzejsko Škrateljnovo hišo, kraško domačijo in bivšim gostiščem, v kateri se je leta 1907 rodila lepotica in prva slovenska filmska igralka Ita Rina. Stavba je sedaj del novonastalega muzeja slovenskih filmskih igralcev. Škrateljnova hiša pa v Divači ni edina z imenitno zgodbo. Ena podobnih je bila domačija pri »Ta bogih Suševih« na nasprotni strani ceste, malo naprej proti cerkvi. »Ta bogi« so bili zaradi drugih divaških Suševih, ki so bili »Ta bogati«. Domačija, ki je danes ni več, je bila prav tako starinska s kamnito streho, v njej pa je bila leta 1883 tudi rojena ena vaških lepotic. Bila je to Josipina Suša, ali Suševa Pepa. Imenovali so jo kar divaška Julija.
Vanjo je bil namreč zagledan slovenski pesnik in pisatelj, kasnejši gimnazijski profesor dr. Ivan Pregelj. Podobno kot Prešeren je tudi on svoji izbranki leta 1909 posvetil sonetni venec. Kitica z akrostihom se glasi takole:
Iz mladih trat dehti pomlad,
Obsiplje zemljo vso s cvetovi.
So živi zopet vsi grobovi,
Iz njih pronica v cvetju sad.
Poljana sonca hoče, glej,
In hoče ljubega vsa mlada;
Nagni se k meni, sladka nada
In z žarki svojimi me grej!
Srečala sta se na Dunaju, kjer je mladi literat pravkar doktoriral iz slavistike in germanskih jezikov. Ni ostalo le pri vencu, svoji ljubljeni je napisal poezij kar za malo knjižico. Josipina pa je ravnala po žensko, tako kot Julija Primičeva, in se je raje poročila s častnikom avstro-ogrske armade, baronom Josefom von Herzingenom. Zakonsko zvezo sta sklenila januarja leta 1917. Za razliko od Julijinega, pa njen zakon ni bil uspešen. Soprog je bil zaradi vojaških dolžnosti kar naprej odsoten. Josipina se je zato vrnila v Divačo in v domači hiši odprla trgovino. Da ne bi ostala sama, je vzela v rejo malo Amalijo Šuštarjevo s Črnega kala. Sorodnikom je stike strogo prepovedala. Punčka, ki so jo začeli klicati Melita, jo je imela za svojo mamo in bila nad njo očarana. Že zelo zgodaj je znala pomagati v trgovini in jo po potrebi tudi nadomeščala. Deležna je bila privilegijev, ki jih drugi divaški otroci niso poznali. S posebnim navdušenjem je stikala po maminih predalih, pomerjala njena oblačila in preizkušala njeno kozmetiko. Josipina je nosila le izbrana oblačila. Na sprehod je hodila s sončnikom, ustnice in lica pa si je lepšala z rdečilom. Umrla je leta 1955, vse premoženje pa je zapustila svoji posvojenki. Vmes se je znašla tudi dunajska spominska knjiga z še neobjavljenimi Pregljevimi verzi. Melita je bila edina dedinja. To je bilo dobro. Suševi so se v preteklosti glede imetja pogosto tožarili. Neskončno sta se prepirala zlasti Josipinina daljna sorodnika, brata Dolfe in Franc. Toda na sežansko sodišče sta se kljub temu peljala vedno skupaj. Dolfe namreč ni premogel konja in je zato prisedel na bratov zapravljivček. Tako sta se s sodišča tudi vračala.
