Dve leti po priselitvi Pregljevih v Kranj, julija leta 1914, je deželo zajela vojna. Že tako skromne razmere so se v družini, kjer je imel redno, a skromno profesorsko plačo le oče Ivan, še poslabšale.
Dom Pregljevih – škofija – je bila med vojno polna beguncev iz krajev, predvsem iz Posočja, kjer je bila bojna črta, po hodnikih pa natrpana z bolnimi in ranjenimi vojaki. Razmere so v otroška srca razpredla strah, ki se ga niso znebili še dolgo po premirju.
V stavbi kranjske gimnazije je bil sedež poveljstva 14. nemško-avstro-ogrske armade in bolnišnica. Pouk je ob zmanjšanem številu dijakov potekal v drugih prostorih – v ljudski šoli, na Pungertu, v Ljudskem domu in čitalnici. Iz leta v leto je manjkalo vse več dijakov, zaradi vpoklica v vojsko, nekateri so se vračali ranjeni, nekaj jih je tudi padlo. Na šoli so večkrat organizirali zbiralne dobrodelne akcije.
