Pod taktirko Egona Kuneja

Kratki zapisi z imeni in datumi pričajo o pestrem koncertnem programu in med izvajalci je mogoče zaslediti številna svetovno znana imena glasbene scene. Tovrstno koncertno dogajanje je brez dvoma predstavljalo dogodke, ki so v trdo socialistično celjsko klimo prvih povojnih desetletij prinašali svetovljanstvo in obenem izražali posebno aristokratsko potezo, ki je bila pri Kuneju prepoznavna. Ne glede na relativno zaprtost meja so bili namreč njegovi stiki z zahodnim kulturnim svetom pogosti. Njegovo svetovljanstvo je tako celjski gimnazijski kot Komorni moški zbor popeljalo na mednarodno sceno in zato je Kunej zlasti med svojimi pevci užival izjemno spoštovanje. Izraz širšega spoštovanja je vsekakor predstavljala med drugim tudi velika Prešernova nagrada, ki jo je Kunej prejel leta 1960. Funkcijo koncertne poslovalnice je šola opravljala vse do leta 1976, ko je le-ta prešla v občinsko pristojnost – v sklop takratne Kulturne skupnosti občine Celje, nekaj let kasneje Zavoda za kulturne prireditve občine Celje in v zadnjih letih v pristojnost zavoda Celeia.

Bolj prozaična je bila materialna šolska stvarnost. Težnja po novi, za sodobni glasbeni pouk urejeni zgradbi je tako v učiteljskem zboru kot v kasnejših organih šolskega upravljanja oživela kmalu po koncu vojne. Že predvojno vodstvo šole je namreč opozarjalo na dotrajanost in neprimernost šolskega poslopja in vsakoletna popravila so pomenila le brezupno polaganje novih krp na stare. Toda – niti Kunejeva karizma niti utemeljitve glasbenih svetovalcev z Akademije za glasbo kot najvišjega strokovnega nadzornega organa za delo glasbenih šol Slovenije niso uspele, da bi novo poslopje glasbene šole postalo »potreba posebnega družbenega pomena«.