Slovensko narodno prebujanje pomeni postopno zavedanje lastne identitete, ki doseže vrh sredi 19. stoletja. Ravno v tem času, leta 1860, se je v Slovenski Bistrici ustalil narodni buditelj in zdravnik dr. Josip Vošnjak. Ker v mestu ni našel ugodnega ozračja za slovensko narodno prebujanje, se je obrnil na podeželje. Spomladi 1861 je na Zgornji Ložnici srečal mlinarja Lovra Stepišnika, ki je bil eden takšnih, ki je oral ledino na področju knjižničarstva in širjenja slovenske pisane besede v teh podpohorskih krajih. Stepišnik, sicer rojen v Arclinu pri Vojniku, se je z družino najprej selil pod Ptujsko Goro in od tam na Zgornjo Ložnico. Po očetovi smrti je podedoval Zidarjev mlin na Zgornji Ložnici in v njem tudi živel. Mlin je bil shajališče vaščanov, potujočih pevcev in pripovedovalcev, med njimi je bil tudi ljudski pesnik Jurij Vodovnik, ki je znal s svojo govorico in pesmijo očarati domače ljudi.
Dr. Vošnjak je bil presenečen nad Stepišnikovo majhno knjižnico v mlinu in nad njegovim posojanjem knjig okoliškim kmetom. Začel je pogosto zahajati na Zgornjo Ložnico, še posebej, ko mu je oče kupil hišo z vinogradom na Visolah. Stepišniku je ob obiskih prinašal slovenske knjige in časopise. Na knjižnih policah so tako domovale Bleiweisova Velika pratika, Slomškova Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Drobtinice, Besednik, koledar Družbe sv. Mohorja, Letopis Slovenske matice, Petelinček, Slovenski glasnik, Slovenski gospodar, Zgodnja Danica, Zora. Stepišnik je po Drobtinice hodil k poznejšemu prvemu mariborskemu škofu Slomšku in se z njim pogovarjal o omiki slovenskega naroda. Kmalu se je nabralo preko 150 knjig in Stepišnik je na pobudo dr. Vošnjaka leta 1863 ustanovil prvo kmetsko knjižnico pod Pohorjem, poimenovala sta jo Slovenska Bukvarnica in Bralno društvo pod Pohorjem. S tem je dr. Vošnjak začel uresničevati idejo o ustanavljanju knjižnic in o širjenju veselja do branja slovenske pisane besede.
Da bi Stepišnik pritegnil okoliške kmete k branju slovenskih knjig, si je naložil knjige v koš in jih nosil od hiše do hiše ter jih posojal kmetom. Čez mesec dni je knjige zamenjal za nove. Tako je dosegel, da so pohorski kmetje vsaj v zimskih večerih ob peči prebirali knjige, s čimer se jim je prebujala in krepila slovenska narodna zavest. Stepišnik je bil društvu predsednik, tajnik, blagajnik, knjižničar in večinoma tudi plačnik stroškov. Dr. Josip Vošnjak je Lovru Stepišniku uredil društveno knjigo, ki je bila sestavljena iz nagovora, pravil Farne knjižnice¹ in seznama članov knjižnice. V nagovoru je poudaril, da ima šola glavno vlogo do narodne omike, saj se tu otroci naučijo brati in pisati. Po šoli pa njeno mesto zasede knjižnica s svojo zbirko »dobrih, podučljivih knjig«. V pravilih Farne knjižnice so postavljeni trdni temelji današnjih knjižničnih pravil, od roka izposoje, letne članarine in skrbnega ravnanja s knjigo. Po seznamu članov bralnega društva pa ugotovimo, da je imelo društvo širši krog bralcev, kakor je bila takratna fara sv. Venčeslava. Zatorej je poimenovanje Bralno društvo pod Pohorjem popolnoma utemeljeno. Po pregledu krajev, iz katerih so bili doma izposojevalci knjig, je razvidno, da so bili doma iz 32 krajev.
Leta 1870 je Lovro Stepišnik Zidarski mlin na Zgornji Ložnici prodal in se preselil v Slovensko Bistrico, kjer si je sezidal hišo. Tu je želel nadaljevati z narodnobuditeljskim delom, ki pa je bilo zelo otežkočeno. S preselitvijo je začela tudi knjižnica životariti in kasneje je zamrla.
Za zgornjeložniško Slovensko bukvarnico lahko rečemo, da je prva slovenska potujoča knjižnica, Lovro Stepišnik pa prvi slovenski potujoči knjižničar. Današnji slovenski potujoči knjižničarji, ki vozijo knjige s ‘knjižnim avtobusom’, so si izbrali zgornjeložniškega Lovra Stepišnika za svojega vzornika in nadaljujejo njegovo poslanstvo z bibliobusom. Slovenski knjižničarski delavci so v spomin nanj ustanovili Stepišnikov sklad. Njegov namen je zbirati sredstva za financiranje razvojnih projektov in strokovnega dela na področju potujočega knjižničarstva.
_______________________________________
¹Farno knjižnico je leta 1858 v Slovenski Bistrici ustanovil farni kaplan Matevž Vrečko. V celoti je ohranjen Zapisnik, v katerem so po abecednem redu zapisani izposojevalci, in Imenik knig, danes je to inventarna knjiga. Farna knjižnica je imela napisana pravila Dolžnosti udov in Pravica bravcev, knjižnični red. To so pravila, ki se od današnjih ne razlikujejo v ničemer razen v jeziku.
