Po prvem desetletju vodenja ustanove je ravnatelj Kunej v letnem poročilu za šolsko leto 1957/58 zapisal: »Kljub rednemu, vsakoletnemu, od 1955 z moralno odgovornostjo šolskega odbora, kot družbenega organa upravljanja, podprtemu vzdrževanju, popravilih in izboljšavah, smo še vedno pred več kot 300 let starim dvonadstropnim mračnim poslopjem s prav takim vhodom, po delni notranji, dragi adaptaciji pa v šoli z 8 učilnicami, z ravnateljevo pisarno, ki tudi služi pouku, in s skromnim hišniškim stanovanjem. Zahodno stran vsakega nadstropja zavzemata dva odprta hodnika, ki vodita v dve učilnici in sanitarije, v I. nadstropju tudi v ravnateljevo oziroma šolsko pisarno. Ker zgradba nikdar ni bila namenjena glasbenemu šolanju, so tudi učilnice neustrezne – neracionalno grajene, slabo osvetljene, brez akustične izolacije itd.«
Kje so vzroki, da so se gradbene prioritete v odločilnih fazah vedno obrnile v drugo smer, je vprašanje. V igri upravnih menjav je v Celju takrat in tudi kasneje marsikateri pomemben projekt ostal v fazi načrta, mesto pa je izgubljalo tisto infrastrukturo, ki bi jo glede na svojo realno funkcijo v regiji moralo imeti. Spada morda tudi propadla ideja glasbenega središča med žrtve upravnih menjav in spremenljivih razvojnih scenarijev? Je bil morda ravnatelj v ključnih trenutkih preveč angažiran v širšem celjskem glasbenem življenju in mu je to jemalo energijo za temeljne probleme šole? Težko je presoditi. Dejstvo pa je, da so veliki načrti rezultirali le z objavo v Celjskem zborniku, kjer je leta 1959 ing. Jelka Vehovarjeva predstavila prostorsko vizijo glasbene šole, konec istega leta pa je zaton gradbenih načrtov v časopisu Večer zaznamoval tudi znani celjski šolnik in pesnik Fran Roš:
»Razkošno lepe, prostorne šole
so zrasle nam nove kar čez noč
in marsikdo hvali trud Celjanov,
njih brigo in vnemo občudujoč.
Le Glasbena šola v pustem kotu
še v srednjeveški bajti živi,
hodniki ji cvilijo pod koraki
in glasba tu iz temnic ihti.
A pride junak, ki našo ubogo
Pepelko povede v svetlejši dom,
da kvišku oči bo dvignila jasne,
ki danes jih še poveša k tlom …«
