Prvotno »začasna zgodba« Karla Sancina in njegove soproge Mirce je prerasla v dolgoletno delo pri celjski Glasbeni matici – njen utrip sta zaznamovala vse do leta 1941. Glasbena šola je kljub stalnim finančnim težavam polagoma napredovala in se tako kadrovsko kot vsebinsko krepila.Poslovanje glasbene šole je zlasti v prvi polovici 30. let let močno zaznamovala splošna gospodarska kriza. Številni gojenci zaradi materialnih stisk niso zmogli stroškov običajnih šolnin in finančni podporniki celjske Glasbene matice so bili prisiljeni zniževati letne dotacije.
V začetku maja 1938 je potekal prvi Celjski kulturni teden in celjska Glasbena matica je s svojim koncertnim večerom ustvarila enega njegovih programskih vrhuncev. Simfonični orkester, o katerem je Sancin v okviru svojih načrtov govoril ob začetkih svojega dela v Celju, se je oblikoval že pred leti in se pod njegovim vodstvom razvil v kvaliteten, izrazno zmogljiv izvajalski organizem. O glasbeno–pevskem večeru se je razpisal mestni časopis Nova doba 13. 5. 1938: »V nadaljevanju prireditev Celjskega kulturnega tedna je bil v soboto v nabito polnem Mestnem gledališču v Celju glasbeno – pevski večer, ki ga je prenašala ljubljanska radijska postaja. Na sporedu so bila samo dela celjskih skladateljev.
Pomnoženi orkester Glasbene Matice v Celju je izvajal prvi, tretji in četrti stavek iz Celjske suite ravn. Karla Sancina. Orkester 42 godbenikov, med katerimi je bilo tudi sedem članov ljubljanske vojaške godbe, je dirigiral avtor sam … Izvajanje je bilo precizno in skrbno izdelano v vseh podrobnostih. Tako dovršenega orkestra Celje že dolgo ni čulo…
Ob zaključku so združeni pevski zbori ob spremljevanju pomnoženega orkestra Glasbene Matice izvajali Sancinovo izrecno za Celjski kulturni teden napisani kantato Himna Celju na krasno besedilo Frana Roša. Skladba ima mogočen uvod ter je motivično krepka, dobro frazirana in izvrstno instrumentirana. V orkestralni in pevski izvedbi je zvenela polno in prodorno, sopranski solo pa je pela ga. Helena Lapajnetova s sočnim, čistim in odlično kultiviranim glasom. V orkestru je sodelovalo 42 godbenikov, v zboru pa 130 pevcev in pevk. Celje je lahko na najnovejšo Sancinovo skladbo ponosno. Skladba zasluži, da bi jo izvajali v Celju tudi jeseni ob 20-letnici osvobojenja.
Večer je bil mogočna revija celjskega glasbenega in pevskega udejstvovanja. Navdušeni aplavzi so veljali tako nastopajočim kakor tudi celjskim skladateljem, ki spadajo med pomembne tvorce slovenske kulture in njene povzdige.«
