Ni razvoja brez novih zahtev

Rast in razvoj mesta sta spodbudila tudi razvoj gostinske ponudbe, saj so gostje postajali vedno bolj osveščeni in zahtevni. Hrana v celjskih hotelih in boljših gostilnah je temeljila na tradiciji dunajske kuhinje, sicer pa je vsak lokal skušal goste pritegniti tudi z lokalnimi ali svojimi lastnimi specialitetami. Medtem ko so gostinski lokali višjega ranga skušali slediti zgledom srednjeevropskih mest, so ostali računali predvsem s preprostejšim okusom domačih gostov.
Strokovna izobrazba osebja v celjskem in okoliškem gostinstvu je bila v tem obdobju še zelo skromna, saj so zaposleni svoje gostinske izkušnje večinoma pridobivali z neposredno prakso. Ustrezno izobraženega kadra je primanjkovalo v kuhinjah in pri strežbi, v javnih gostinskih ustanovah in meščanskih družinah. Problem kuharskega znanja so reševali občasni tečaji, medtem ko je bila stalna gospodinjska nadaljevalna šola ustanovljena šele leta 1906  na Kmetijski šoli v Šentjurju.  
Leta 1920 je Kolo jugoslovanskih sester v Celju za meščanska in kmečka dekleta priredilo prvi gospodinjski tečaj po prvi svetovni vojni. Udeleženke tečaja naj bi dobile splošno  gospodinjsko izobrazbo, predvsem pa naj bi se naučile kuhati preprosto in dobro.
Medtem ko so se v času med obema vojnama ženske na podeželju  učile osnovnih kuharskih veščin in potrebnih znanj v gospodinjstvu, se je bilo v mestu mogoče že izpopolnjevati na višji stopnji kuharske umetnosti; v restavraciji Narodnega doma so namreč 10. 1. 1928 pripravili kuharski tečaj francoske kuhinje in lepega serviranja. Leto kasneje je v Hotelu Evropa gospa Helena Wayand iz Düsseldorfa, voditeljica tečaja finega serviranja na graškem sejmu, pripravila podoben tečaj. Na tečaju naj bi se dame naučile priprave različnih finih pogrinjkov, uporabe takrat najboljših kuhinjskih pripomočkov ter bontona pri strežbi in za mizo. Pravo gostinsko šolo, ki je namensko izobraževala kadre za gostinstvo, so v Celju ustanovili leta 1923.