Slovenski mornariški častnik, slikar in dvorni uradnik, čigar slike hranijo v galeriji Joanneum v Gradcu in Albertini na Dunaju.
V Sloveniji do nedavnega prezrt in pozabljen je živel izredno bogato življenje, ki mu je kot dvornemu uradniku in risarju nudilo uvid v življenje avstrijskega dvora.
Anton Perko se je rodil 5. julija 1833 na gradu Podgrad (Burgstall) pri Vranskem graščaku Antonu Vincencu Perku, ki je imel v lasti tudi gospoščino Ojstrica (Osterwitz). Mladost je preživljal na gradu Podgrad, kjer se je najverjetneje tudi šolal. Štiri leta gimnazije je zaključil v Gradcu in se tam s petnajstimi leti pridružil 41. pehotnemu polku. Od septembra 1848 se je tri leta usposabljal za pripadnika pehote. Nato so ga premestili v Milje, kjer je nadaljeval svoje izobraževanje v »kadetski šoli za mornariško pehoto«. Od aprila 1853 se je usposabljal v korpusu marincev, kjer je v letu 1857 napredoval do nižjega mornariškega častnika. Obdobju na morju je sledila služba v pristaniški admiraliteti v Pulju, a le za kratek čas. Leta 1859 se je vrnil na morje in napredoval v praporščaka linijske ladje. Junija 1860 je ponovno krajši čas služboval na kopnem v direkciji za opremo in se leta 1861 vrnil na ladijski krov. 23. maja 1862 se je odpovedal službi v mornarici in svojemu činu mornariškega častnika. Tej odločitvi je med drugim botrovala ljubezen do vdove Mathilde Bauer, s katero se je 18. maja 1863 v Benetkah poročil. V istem letu je zasedel delovno mesto tajnika pri avstrijskem mornariškem častniku grofu Victorju von Wimpffnu, ki je kot član upravnega odbora Avstrijske umetniške zveze aktivno podpiral in promoviral umetnost. Med drugimi tudi Društvo likovnih umetnikov Dunaja, katere član je bil tudi Anton Perko. V času intenzivnega Perkovega razstavljanja je bil predsednik društva Joseph Selleny, pri katerem se je Perko kratek čas učil slikarstva. Svoje znanje je izpopolnjeval tudi v ateljeju Jean-Baptista Henrija Durand-Bragerja. Odlikovale so ga natančne ilustracije. Leta 1866 se je kot tajnik grofa Victorja von Wimpffna vkrcal na parnik Stadium, na katerem je naslikal prizore slovite pomorske bitke pri Visu, v kateri sta se spopadli Kraljevina Italija in Avstrijsko cesarstvo. Po bitki pri Visu je dobil častno nalogo, da je leta 1875 kot slikar spremljal cesarja Franca Jožefa I. na potovanju po Dalmaciji in ustvaril serijo 17 akvarelov. Na podlagi slikarskega talenta je leta 1878 dobil naziv »komorni marinist«. Leta 1879 je nastopil službo pri prestolonasledniku Rudolfu, sinu Franca Jožefa I. Z Rudolfom, ki je tedaj živel v Pragi, je Perko postal upravitelj praškega gradu Hradčani in otoka Lokrum pri Dubrovniku. Prestolonaslednika je spremljal na številnih popotovanjih po tujini in v prostem času slikal natančne motive pokrajin. Ob poroki Rudolfa z belgijsko princeso Stephanie leta 1881 je Perko kot tajnik začel služiti na dvoru prestolonaslednice. Ta mu je bila zelo naklonjena, saj je poskrbela, da mu je dvor leta 1883 znova podelil odloženi čin v vojni mornarici in na ta način povečal Perkov družbeni ugled. Spremljal jo je na številnih dolgih potovanjih in sodeloval pri njenem ustvarjanju. Skupaj sta izdala album Lokrum (Lacroma), v katerem besedila Stephanie dopolnjujejo njegove ilustracije. Po petnajstih letih službovanja pri njej se je leta 1896 iz zdravstvenih razlogov upokojil in se preselil v Dubrovnik, kjer je 5. marca 1905 umrl.
Viri in literatura:
- Slovenski biografski leksikon (pridobljeno s spleta 11. 12. 2020): https://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi414337/
- Zimmermann Peter, Sanja Žaja Vrbica: Anton Perko – mornar, dvorjan, slikar, Zavod za kulturo, šport in turizem, Žalec 2020, str. 25, 26, 35-48, 65.
