Hotel Beli vol (Zum weissen Ochsen)

Hotel je večkrat menjal svoje lastnike, najdalj pa je bil v lasti Karla in Ane Goričar, rojene Simonišek – s krajšimi prekinitvami od leta 1919 do nacionalizacije v letu 1945. Lastnika sta gostinsko dejavnost razširila, saj sta v pritličju dvonadstropne zgradbe uredila veliko knjigarno.  Za vhodom v hotel, ki je bil v desnem delu stavbe, je imel  hotelski receptor sobico, v kateri je lahko prespal; tako je bil gostom, ki so prispeli ponoči, vedno na voljo.
Po komisijskem ogledu mestnega glavarstva leta 1940 je bil hotel uvrščen v III. razred kvalitete. Imel je skupno 20 sob z električno razsvetljavo, v vsaki sobi lončeno peč, v vsakem nadstropju stranišče angleškega tipa in eno skupno kopalnico. V prostoru sobarice je bil gostom na razpolago tudi telefon s številko 39. Pred drugo svetovno vojno so gostinski del ločili od hotelskega in restavracijo dajali v najem. Maja 1945 je bil hotel zasežen za potrebe vojske in kasneje nacionaliziran.