Moška moda ni šla v korak z žensko. Spreminjala se je počasi in v razumnih mejah. Večina moških je prišla do nove obleke le enkrat v življenju in v istih oblekah kot za pred oltar, so jih položili tudi na pare. Nekateri so upoštevali širino hlačnic in dolžino hlač, ki jo je ravno ob šivanju nove obleke narekovala nova moda.
Vsi informatorji so si bili enotni, da se takratna moška obleka ni bistveno razlikovala od današnje. Moški suknjič, sako, se je lahko zapenjal eno ali dvoredno, z dvema paroma gumbov ali tremi, smoking pa le z enim gumbom. Iz fotografij sta razvidni dve vrsti fazon, tako imenovana špic fazona in navadna fazona. Večina moških se je za špinerbal oblekla v črne, temno modre ali temno sive obleke, za večerne prireditve se rjava barva ni spodobila. Imenitnejši so nosili tudi črn smoking s svilenim šal ovratnikom. Hlače so se spodaj pogosto zaključile z okrasnim zavihom, štulpe, širine 5 do 6 cm. V pasu so bile nagubane, sprednja žepa sta všita, poševni rez je lahko obrobljen z 1 do 2 cm širokim podvihom iste barve. Prav tako je tudi zadnji žep na desni strani sedala všit na notranjo stran. Zaradi varnosti in okrasitve je pokrit s poklopcem, lahko se na sredi tudi vidno ali nevidno zapenja z gumbom. Na desni strani, tik pod šivom pasu je bil skrit manjši žepek za uro. Vsekakor so bile hlače zlikane na rob.
K elitni obleki je sodil tudi telovnik. Navadno je bil narejen iz istega blaga kot obleka. Nekateri so si umislili tudi dvobarvno obleko. Materiali so bili kvalitetni, fini, razni kamgarni, uvoženi iz Češke, Italije in Avstrije in mogoče jih je bilo nabaviti v trgovinah. Z oznako »kvalitetno« ali »fino« so označevali oblačila iz volnenih tkanin. Najbolj so cenili kamgarn, ševijot, gabarden, volneni bukle in krep, fresko in angora. Za plašče pa so rabili krombi, sukno, loden, hubertus in koverkot. Vsi ti materiali so bili različnih kvalitet in temu primernih cen. Nižji sloji si dragih niso mogli privoščiti, a če so le mogli, so za pražnjo obleko izbrali kaj boljšega. Prepričani so bili, da najcenejše ne traja dolgo in da »kdor varčuje, naj kupi solidno robo.«
Vsi so pri pražnji obleki nosili bele srajce iz boljšega bombažnega blaga z navadnim ali lomljenim ovratnikom. K navadni srajci so zavezovali kravato ali metuljčka, na lomljen ovratnik pa je pasal le metuljček. Lomljen ovratnik je bil visok okoli štiri centimetre, trd, sprednja špičasta vogala pa sta se koničasto zavihala nazaj. Srajca je lahko imela pripet ovratnik. Ovratnik se je pripel z manjšimi skritimi gumbi, ki so bili prišiti spredaj, zadaj na sredini in ob strani na ramenskih šivih. Pripet ovratnik je imel prednost, saj si moški na elitni prireditvi niso smeli sleči suknjiča, lahko pa so si zamenjali prepoten ovratnik na srajci. Nekatere srajce so spredaj krasile pošite gubice.
Pri elitnem plesu so nosili moški nizke čevlje, šolne z vezalkami in nizkimi petami. Lahko so bili okrašeni z obšivi majhnih luknjičastih vzorcev. Okrasni šivi so bili lahko le na prednjiku ali pa tudi zadaj. Barva je bila skoraj vedno črna, le malokateri bi se upal na špinerbalu izpostaviti z dvobarvnimi, črnobelimi šolni. Poleg navadnega usnja je bilo priljubljeno tudi telečje usnje in lak. Čevlje so kupovali že v trgovinah Peko in Bata, naročali pa so si jih tudi po meri pri raznih čevljarjih: v Litiji je to bil Maks Kos, Kastelic, v Šmartnem pa Nograšek, Leopold Mrzel, Franc Hribovšek, Jože Breznikar, Rajniš, Hauptman, Medvešek, Slivar. Pri črnih čevljih so nosili temne nogavice.
Moška oblačila so bila krašena mnogo manj kot ženska. Najpogostejši obvezni dodatki za elitni dogodek so bili bel okrasni robček v prsnem žepku suknjiča, za vratom metuljček ali kravata in bele kožne rokavice.
Kravate so bile samovezne, materiali pa najpogosteje svila, polsvila, volna, rips. Priljubljeni so bili različni večbarvni vzorci, elegantno svečan pa je bil črn rips z belimi progami. Nekateri mlajši so nosili tudi metuljčke ali pa le zavezano mašno.
K okraševanju spada tudi verižica žepne ure, ki je v loku visela iz žepa na telovniku, manšetni gumbi in kravatna igla.
