Člani odprave: Aleš Kunaver, vodja, Filip Bence, Janez Benkovič, Borut Bergant, Stipe Božić, Slavo Frantar, Viki Grošelj, Franček Knez, Ivč Kotnik, Rajko Kovač, Marjan Kregar, Marjan Manfreda, Peter Markič, Vanja Matijevec, Željko Perko, Pavel Podgornik, Peter Podgorrnik, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Miro Šušteršič, Iztok Tomazin, Nejc Zaplotnik, Jovan Popovski, dr. Matija Horvat, zdravnik, spremljevalci: Janez Majdič, radijski tehnik, Ivan Skumavc, kuhar, Petar Antonijević, novinar, Miroslav Stanković, snemalec. Sodelovalo je tudi 12 šerp.
O možnostih vzpona čez južno steno Lhotseja je Aleš Kunaver razmišljal že v šestdesetih letih. Visoka in strma južna stena, 3300 metrov granitnih skal in ledu, je tedaj veljala za enega največjih izzivov v Himalaji, za problem alpinizma prihodnosti.
Klasična odprava s številčnim moštvom je smer v centralnem delu stene opremila z vrvmi in postavila šest višinskih taborov. Tako so v tveganih razmerah lahko računali na večjo varnost.
Alpinisti so po dveh mesecih del na gori, v zelo težkih razmerah, ob stalnem sneženju in plazovih, z izjemnimi napori dosegli višino 8250 m. Navezo Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in Pavel Podgornik sta 14. maja 1981 na poti proti vrhu zaustavila zahtevna 100-metrska skalna pregrada in zelo slabo vreme. Zato je bila sprejeta odločitev o izvedbi rezervnega načrta, doseči rob stene. To je 18. maja uspelo Frančku Knezu in Vanji Matijevcu, ki sta dosegla višino 8100 m.
Kljub temu, da se je odprava morala odpovedati vrhu, je uspeh alpinistov, preplezana stena, naletel na priznanje alpinistične javnosti. To je bilo nekaj najzahtevnejšega, kar je bilo do tedaj preplezanega v Himalaji.
Avtorica besedila: mag. Monika Rogelj
