Člani odprave: Tone Škarja, vodja, Tomaž Jamnik, Stane Belak, Bojan Pollak, Roman Robas, Štefan Marenče, Stane Klemenc, Viki Grošelj, Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Franček Knez, Ivč Kotnik, Marjan Manfreda, Vanja Matijevec, Dušan Podbevšek, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Nejc Zaplotnik, Jože Zupan, Stipe Božić, Vlado Mesarić, Muhamed Gafić, Muhamed Šišić, dr. Evgen Vavken, dr. Igor Tekavčič, zdravnika; spremljevalci Slavko Vajt, snemalec, Matjaž Culiberg, Slavko Šetina, radijska tehnika, Marjan Raztresen, Vlado Kovačević, novinarja, Franc Novinc, slikar.
O odpravi na Mount Everest so slovenski alpinisti začeli razmišljati že v začetku sedemdesetih let, glavni načrtovalec je bil Aleš Kunaver. Odprava je bila vrhunec slovenskih klasičnih himalajskih odprav, ki jo je preveval duh skupinskega dela.
Načrtovan je bil pristop po novi prvenstveni smeri, po zahtevnem zahodnem grebenu. Smer sestavljajo trije zaporedni povsem različni vzponi: z ledenika Kumbu se dviga 700 m visoka strma skalna stena sedla Loh-La, sledi ji 1200 m visoko pobočje Zahodne rame, za njenim vrhom se razteza 2,5 km dolg oster greben, na koncu katerega je začetek strme in razgibane vršne piramide Everesta.
Naveze alpinistov so skupaj z 20 višinskimi nosači iz baze na ledeniku Kumbu (5350 m) po natančnem razporedu izmenično odhajale na goro in delale za skupni cilj, osvojitev vrha. Smer so opremljali z fiksnimi vrvmi, iskali prehode, postavili in opremili pet višinskih taborov (6050 m, 6770 m, 7170 m, 7520 m, 8120 m). Po skoraj mesecu in pol dela na gori sta prva proti vrhu odpravila Marjan Manfreda in Viki Grošelj, ki sta se morala obrniti. Naslednji dan sta prav tako neuspešno poskušala Roman Robas in Dušan Podbevšek.
Na vrh Everesta sta 13. maja 1979 stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Dva dni kasneje so vrh dosegli še Stane Belak, Stipe Božić in šerpa Ang Phu. Pri sestopanju jih je ujel vihar in ponoči so morali bivakirati na višini 8300 m. Zjutraj so jim odšli na pomoč Ivč Kotnik, Borut Bergant in Vanja Matijevec. Ob srečanju je Ang Phu nenadoma zdrsnil po pobočju in se ubil.
Preplezana je bila peta prvenstvena smer na goro, ki je bila najzahtevnejša in najdaljša. To je bil velik ekipni uspeh slovenskega alpinizma, ki si je dokončno pridobil ugled tudi v svetu in stopil ob bok alpinističnim velesilam.
Avtorica besedila: mag. Monika Rogelj
