Prvo kuharsko knjigo za slovenske dežele je sestavil vsestranski ustvarjalec Valentin Vodnik, izdal jo je 1799 pod naslovom Kuharske bukve. V 19. stoletju so sledile še nove izdaje Kuharskih bukev.
“Njegovo [Vodnikovo] prizadevanje je bilo usmerjeno k slovenski kuhinji, ki naj bi jo ‘v en stanovitni red inu vrsto djali’. Prav to mu je uspelo, saj je pokazal, da je bila slovenska kuhinja [kulinarika] ob koncu 18. stoletja enakovredna vsem drugim, že takrat veliko bolj znanim in popularnim v Evropi. Omogočala je vsakomur […], da se je enakovredno z drugimi regionalnimi in jezikovnimi okolji Evrope, izražal v svojem slovenskem jeziku tudi ob pripravi, postrežbi in uživanju jedi.”
(J. Bogataj: Prva kuharska knjiga v slovenščini.)
“Želja do napredovanja v kuhariji je tudi v slovenskih dekletih rodila željo po novih kuharskih bukvah, napredovanju primernih, in prav jaz sem bila od mnoge strani že mnogo let nagovarjana, da jih izdam. Dasitudi ne rada, vendar sem se udala, ne sebi, ampak slovenskim dekletom, kuharicam in gospodinjam na korist. Nate jih, tu so! V njih Vam popisujem 932 imenitnih in neimenitnih (navadnih) skozi in skozi okusnih tečnih, zdravih in kar le moč vvarčno napravljenih jedi, in to po načinu, kterega mi je popolnoma poterdila mnogoletna lastna skušnja pri visoki gospodi. Naj konečno še omenim, da me pri izdaji te knjige vodi edini namen, da koristim svojim ljubim slovenskim tovarišicam. Če dosežem to, dosegla sem najlepše plačilo za svoj ne mali trud. Z Bogom. M. Pleiweis”
(Magdalena Pleiweis: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila, 1868)
Poleg Vodnikovega dela Kuharske bukve (izšlo 1799, 1834, 1842, 1981), kjer je avtor sporočal, kaj naj bi jedli za zdravo življenje in ni zgolj posredoval že uveljavljenih receptov, omenimo še kuharske knjige drugih avtorjev: Nove kuharske bukve ali Nauk, nar boljši in nar imenitniši jedila brez posebnih stroškov perpraviti. Iz nemškiga prestavljene : z 200 jedilnimi listki iz leta 1850, ki jih je prevedel Andrej Zamejic; knjiga Magdalene Pleiweis (1868), ki se je ukvarjala z meščansko kuhinjo, s pripravo jedi pa je že imela izkušnje. V 20. stoletju so veliko delo opravile: Minka Vasič Govekar z Dobro kuharico iz leta 1903, v kateri je uvedla novo in predvsem slovensko kuharsko izrazje ter objavila preko 1400 receptov ter jedilnih listov za mestne kuharice. Marija Remec s knjigo Varčna kuharica (1915), Felicita Kalinšek s Slovensko kuharico (1923 in poznejše izdaje, izpopolnila je delo M. Pleiweisove), 1924 so izdali Kuharske bukvice za kmečke žene in dekleta (Sto jedi za kmečke ljudi), 1931 pa je Štefanija Humek napisala knjigo o zdravem prehranjevanju – Prehrana po novih zdravstvenih načelih. 1939 je Andrej Pčeljnikov izdal knjigo Gospodinjstvo in sodobna slovenska meščanska kuhinja, 1952 pa je izšla Praktična kuharica Pavle Zakonjšek. Zelo je poznana Marija Ilc – sestra Vendelina, ki je pisala kuharske knjige za meščanske kuhinje.
Sprva je šlo pri sestavljanju kuharskih knjig za slovenske gospodinje predvsem za prepisovanje in prevajanje iz nemških knjig, ki so pričevale o izvrstnosti graške in dunajske kuharije. Pomembna dela so bila: leta 1792 v Gradcu izdana knjiga
Allerneuestes Oesterreichisches Kochbuch fuer herrschaftliche und andere Tafeln, Die buergerliche Kueche (1833, Dunaj), Die sueddeeutsche Kueche Katharine Prato (1858) in Oesterreichische Kueche Marie Rokitansky (1897). Katharina Prato je v svojem delu, ki je doživelo 25 izdaj, opisala vse nacionalne jedi vseh narodov nekdanje avstrijske monarhije: notri najdemo tudi kranjsko klobaso in potico.
Allerneuestes Oesterreichisches Kochbuch fuer herrschaftliche und andere Tafeln, Die buergerliche Kueche (1833, Dunaj), Die sueddeeutsche Kueche Katharine Prato (1858) in Oesterreichische Kueche Marie Rokitansky (1897). Katharina Prato je v svojem delu, ki je doživelo 25 izdaj, opisala vse nacionalne jedi vseh narodov nekdanje avstrijske monarhije: notri najdemo tudi kranjsko klobaso in potico.
Od Vodnika preko Magdalene Pleiweis do Felicite Kalinšek govorimo o predstavitvah meščanske kuhinje, v kateri prevladujeta dunajska in graška kuhinja z vplivi beneške ter z novejšimi francoskimi postopki (veliko zelenjave in sadja, naraven okus, zelišča namesto začimb itd.). Pri teh kuharskih knjigah gre za kuharske knjige za Slovence v slovenskem jeziku in ne kuharice slovenskih jedi.
Od sodobnejših avtorjev omenimo Borisa Kuharja, Ivana Ivačiča in pisce številnih knjig o značilni hrani slovenskih pokrajin (Marija Fras, Stanislav Renčelj, Tatjana Angerer, Andreja Grum in drugi). Nekateri so se v zadnjih desetletjih v svojih delih posvetili posameznim živilom. Nekateri slovenski prehrani posvetijo poglavja v knjigah o prazničnih navadah in izročilih (npr. Damjan J. Ovsec). Profesor Janez Bogataj je 2011 izdal Vodnikove Kuharske bukve : faksimile s prevodom v sodobno slovenščino in barvno prilogo, še prej pa pripravljal druge monografije o prehranskih navadah v Sloveniji in sosednjih deželah.
Izraz meščanske kulture so bile tudi kuharske miniaturne knjige, ki so v enem kosu združevale priročnost, umetelnost, eleganco in uporabnost.
Kuharski tečaji in šole
Meščanske kuharice in bodoče gospodinjske pomočnice so se poleg branja kuharic udeleževale raznih kuharskih tečajev in izobraževanj v kuharskih šolah, ki so od 2. polovice 19. stoletja odpirale vrata v prestolnicah dežel v avstrijski monarhiji: izven slovenskega ozemlja so bile v Gradcu, na Dunaju in v Pragi, pri nas pa v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Tomaju, Lokavcu, Kamniku. Poudarek so dajali na kuhanju in kulturni postrežbi jedi. V kuharske tečaje in šole so pogosto prihajale ženske iz kmečkega okolja, da so se izučile kuhanja in strežbe za opravljanje služb pri mestni gospodi.
