Romarska cerkev Marijinega rojstva na Trški gori pri Novem mestu sodi med pomembnejše kulturne spomenike na Dolenjskem. Obdana z vinogradi in zidanicami stoji vrh gore in vsako leto privablja k sebi številne častilce Matere božje, ki pri nebeški priprošnjici poiščejo utehe ter se v senci mogočnih lip naužijejo lepega razgleda na dolino Krke in v ozadju dvigajoče se zelene Gorjance.
Zgodovina Trške gore je že od davnih časov povezana z vinogradništvom in stiškim samostanom. Zapis stiškega kronista patra Pavla Puclja nam sporoča o domnevnem samostanu benedektincev ali celestinov na Bajnofu, ki naj bi po ustanovitvi cistercijanskega samostana v Stični prešel v last slednjega. Na Bajnofu so nato vseskozi prebivali stiški menihi, ki so skrbeli za gospodarstvo, še zlasti za dominikalne vinograde, njihova naloga pa je bila tudi, da so trikrat tedensko brali mašo v Marijini cerkvi na Trški gori ali v kapeli sv. Tomaža na Bajnofu.
Sedanjo cerkev je kmalu po prenovi stiškega samostana dal pozidati leta 1621 stiški opat Jakob Reinprecht, ki je na tem mestu, po besedah kronista, nadomestila svojo manjšo prednico, od katere sta se v vzhodnem slavoločnem ostenju Izidorjeve kapele ohranili le leseni poznogotski plastiki Marije in Janeza Evangelista. Novozgrajeno cerkev je 27. aprila 1625 posvetil tržaški in kasnejši ljubljanski škof Rajnald Scarlichi, ki je ob tej slovesni priliki podelil obiskovalcem tudi štirideset dni odpustka.
Ugledu stiškega samostana in gradbeni vnemi njegovega opata Jakoba je bila ustrezno zasnovana tudi stavbna podoba cerkve. V njenih zidovih se kažejo bogate forme manierizma iz začetka 17. stoletja, ko je k razkošju nagnjeni stil nove baročne dobe le s težavo premagoval v ljudeh in pokrajini zakoreninjene stare gotske predstave. Tako lahko k novemu slogu prištejemo zasnovo mogočnega zvonika z bogatim kamnitim kiparskim okrasjem v obliki dveh angelov, grba stiškega opata Jakoba in maskaronov v zvonici stolpa, medtem ko je tristrano zaključen prezbiterij še vedno spomin na gotsko stavbno tradicijo. Novemu času ustrezno so bili zasnovani kamniti in črno polihromirani portali, toda stare forme gotike živijo dalje v kamnitih šilastoločnih okenskih okvirjih in v reliefno izvedenih fialah nad oknom južne fasade zakristije. Dvojnost med starim in novim se kaže tudi v notranjščini cerkve, ko v ladji opazimo na pilastrih sloneči banjasti obok, prezbiterij pa v stari maniri še vedno svodi križni rebrasti obok. Ob tristoletnici pozidave današnje cerkve so leta 1921 zunanjščino zvonika obogatili z neogotskim arhitekturnim okrasjem in se pri tem zgledovali po zvoniku kapiteljske cerkve v Novem mestu.
Mogočen leseni glavni oltar je bil izdelan v tradiciji zlatih oltarjev druge polovice 17. stoletja. Oltar je v 18. in 19. stoletju doživel več dopolnitev, ki so okrnile njegovo, za zlate oltarje značilno žarečo podobo. Izrazito tektonsko obravnavano oltarno arhitekturo z revnim baročnim okrasjem členijo le niše s kipi in za dolenjski prostor značilna upodobitev Boga Očeta v atiki. Velike lesene plastike svetnikov in množica angelov se poskušajo osvoboditi objema oltarne arhitekture ter z nekoliko okornimi gibi vzpostaviti stik z verniki. Višinsko poudarjena in v prostor izstopajoča lesena nastavka stranskih oltarjev ter prižnica so nastali po letu 1727, ko je po oporoki otoške plemkinje Rozalije Sonce gospostvo podedoval Franc Karel baron Schweiger pl. Lerchenfeld. Grba obeh otoških plemiških družin sta pritrjena na južnem stranskem oltarju. Oltarne podobe so delo češkega slikarja Pavla Künla iz leta 1857.
Leta 1756 so k cerkvi prizidali kapelo sv. Izidorja. Po izročilu so jo postavili po zaobljubi k sv. Izidorju, da bi jih obranil živinske kuge, ki je divjala po okoliških župnijah. Kapelo krasita na omet naslikana oltarna arhitektura in oltarna slika sv. Izidorja, ki se slogovno naslanja na opus našega velikega baročnega slikarja Antona Cebeja. Zaradi vse večjega števila romarjev so tedaj postavili ob zvoniku tudi lopi z oltarjema, da so lahko duhovniki maševali vsem vernikom. Od ostale cerkvene opreme bi veljalo opozoriti še na dve veliki votivni podobi iz 17. stoletja v prezbiteriju, na križev pot iz leta 1861, delo A. Franza Wisiaka iz Rainburga, ter na poslikavo, ki jo je leta 1926 na oboku ladje izvršil poznonazarenski slikar Kleinert iz Dunaja. Orgle so bile izdelane v delavnici Janeza Mandlina iz Trebnjega v drugi polovici 19. stoletja.
Cerkev na Trški gori se torej po kulturnozgodovinski plati kaže kot prvovrsten spomenik, ki z dominantno lego tudi širše zaznamuje in plemeniti veduto krajine, ter z obnovitvenimi in restavratorskimi deli postopoma pridobiva svojo nekdanjo podobo, ki temelji na poudarjanju kamnitih arhitekturnih detajlov in kamnitega kiparskega okrasja. To jo uvršča v krog mediteranske stavbne tradicije, zato lahko sklepamo, da so pri njeni zidavi sodelovali tudi stavbeniki s Krasa.
