Renesančni dvorec Bajnof je bil zgrajen leta 1591 v vznožju vinorodne Trške gore pri Novem mestu. Letnico njegove gradnje izpričuje kamnita napisna plošča, ki je bila nekdaj vzidana na fasadi stavbe, nato na gospodarskem poslopju Dežmanove domačije v bližnjem Mačkovcu, od leta 1977 pa je shranjena v Dolenjskem muzeju v Novem mestu.
Dvorec je bil pozidan na mestu dvora stiškega samostana, ki se v pisnih virih omenja že v 13. stoletju, in je bil zelo verjetno vključen v stavbni volumen novega dvorca. Gradnjo novega dvorca je vodil pater Pankracij, tedanji upravnik stiške posesti v Bajnofu. Dvonadstropni dvorec pravokotnega tlorisa s strmo štirikapno streho je bil celovito prenovljen leta 1676 po naročilu stiškega opata Maksimilijana Mottocha. Dvorec je bil sestavni del obzidanega obrambnega kompleksa z gospodarskimi poslopji, ki je bil zgrajen, vsaj sodeč po Valvasorjevi upodobitvi, v času turških vpadov. Leta 1682 so v obnovljenem dvorcu posvetili še grajsko kapelo sv. Tomaža. Načrt prenove je izdelal novomeški kanonik Matija Kastelic. Po oceni kastelologa Igorja Sapača je Bajnof sodil med grajske stavbe na Dolenjskem z najbolj kvalitetno oblikovanimi stavbnimi členi. Glavni portal je bil polkrožno sklenjen in sestavljen iz rustičnih kamnitih klad. Okna v obeh nadstropjih so dobila pravokotne kamnite okvire s profiliranimi policami in prekladami. Okna, ki so osvetljevala podstrešje, pa so imela neprofilirane okvire. Posebnost so bili rusticirani vogali, ki so bili, ne tako kot drugod naslikani, ampak dejansko sestavljeni iz mogočnih kamnitih blokov. Celotno stavbo je pod napuščem obtekal širok in izredno plastičen dekorativen konzolni venec. Vrh strme štirikapne strehe so postavili osmerokotni stolpič, krit s čebulasto kapo. Prezidali so tudi notranjščino, vendar je osnovna prostorska delitev ostala nespremenjena. Pritličje so na novo obokali. Tukaj so uredili grajsko kapelo, ki je bila skozi lasten portal na glavni fasadi dostopna tudi neposredno iz dvorišča. Krasil jo je imeniten beneško vplivan črn marmornat oltar, žal pa je bil dvorec leta 1942 požgan in se je do današnjih dni ohranilo le zelo okrnjeno obzidje s prezidanimi nekdanjimi gospodarskimi poslopji.
Zadnja lastnica gradu je bila od leta 1842 do nacionalizacije po drugi svetovni vojni novomeška trgovska družina Germ, ki je bila tudi lastnica imenitne meščanske hiše z graščinsko zasnovanim pročeljem na Glavnem trgu 30, v kateri je danes Gostišče na trgu s slaščičarno in restavracijo. Z gostiščem upravlja javni zavod Grm Novo mesto-Center biotehnike in turizma s sedežem v šolskem kompleksu v Sevnem, streljaj proč od nekdanjega dvorca Bajnof.
Viri in literatura:
Sapač, Igor. 2003. Grad Bajnof. V: Razvoj grajske arhitekture na Dolenjskem in v Beli krajini. Diplomska naloga, mentor Peter Fister. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo.
Mlinarič, Jože. 1978. Naši zakladi. Stiški Bajnof. Dolenjski list XXIX(27). 6. 7. 1978, str. 16
Bartelj, Andrej, Splichal, Jože. 1975. Gradovi in usode. Grad Bajnof. Dolenjski list XXVI(30). 24. 7. 1975, str. 16.
