V spomin in opomin

Za Avgusta Kuharja sem izvedel šele po končanem študiju, ko sem se z družino preselil na Ravne na Koroškem. Naneslo je, da smo dobili bivališče v sobi v prvem nadstropju »Kuharjeve bajte«⁵ na Javorniku 10. Hiše se je prijelo táko ime po njenem graditelju Avgustu Kuharju, ki ga tedaj že sedem let ni bilo več med živimi. Ljubeznivo nas je sprejela Ana Krautberger (1925–2012), njegova sorodnica in dolgoletna gospodinja. Ljudje so jo zaradi tega sorodstva  imenovali kar »Kuharjeva Ančka«. Stanovala je v pritličju hiše, ki jo je vzorno vzdrževala skupaj s sadovnjakom in velikim vrtom. Izkazala se je kot prijazna gospodarica ter prijetna sogovornica širokega obzorja in neposrednega značaja. Med nami so se spletle trajne vezi do konca njenega življenja, zato smo jo imenovali kar »naša Ančka«. Pogosto je omenjala svojega strica Gustlna,⁶ kakor je pravila Avgustu Kuharju. Zelo ga je cenila in v naših pogovorih je beseda večkrat nanesla na kakšno zanimivost iz njegovega življenja. Nekoč mi je celo podarila zajetno število razglednic, ki jih je pisal ali prejel stric Gustl. Na takšen, malo svojski način sem se natančneje seznanil z njegovo osebnostjo. Po smrti »naše Ančke« sem začel razmišljati, kako bi se lahko primerno oddolžil spominu nanjo in na njenega strica. Priložnost se je ponudila ob 110. obletnici rojstva Avgusta Kuharja. Pregledni oris njegove življenjske poti je nastal v spomin na lik tega razumnika in strokovnjaka ter v opomin, da je tudi za njim ostalo opravljeno pomembno delo.