Novinar in urednik

Tovarniški vestnik Kranjske industrijske družbe

Na jesen 1935 se je Avgust Kuhar zaposlil v jeseniški železarni, kjer je januarja 1937 prevzel uredništvo na novo ustanovljenega Tovarniškega vestnika Kranjske industrijske družbe in ga vodil do aprila 1941. V njem je prvič začel objavljati napotke o varnosti na delovnem mestu v stalni rubriki Boj proti nezgodam. Prav tako je objavljal svoje prve članke o  racionalizaciji dela, s katero se je začel ukvarjati v železarni.

Preseneča uvodni članek Lepota in delo, ki ga je objavil v enajsti številki vestnika 1. junija 1939.⁴⁰ Opremil ga je s fotografijama jeseniške železarne in Prežihove bajte (pred njo sedi verjetno njegov brat Anza). V članku razmišlja o človekovem delu kot »imperativu vseh časov«, s katerim »človek ustvarja in zboljšuje pogoje za življenje«. Lahko je zgolj boj za obstanek – mnoga dela so neproduktivna, toda vsako delo je zraslo iz dela, zato je ustvarjajoče. Poudarja tudi, da sta bila delo in lepota že od nekdaj združena. Že navadno »kruhoborsko delo«  (domovanja, naselja, mesta in vrtovi) kaže, da je človek bitje z duhovnimi potrebami in da se povsod v teh delih »izživlja človeški čut po lepoti«. Iz tega spoznanja izpelje zahtevo, da naj bo lepota tudi tam, kjer človek dela, če je to le mogoče. Pri tem zapiše: »Lepota dela je istočasno higiena človeka, je istočasno varnost, je istočasno večje veselje in večja volja do dela. Lepota dela  pomeni manjšo utrujenost, kajti človek ni samo iz mišic, nego je pri vsakem delu tudi človek z duševnostjo.« Navedene misli lahko štejemo kot izhodišče za vsa njegova poklicna prizadevanja – za zdravo in lepo delovno okolje ter varno in racionalno delo.

Tudi po končani drugi svetovni vojni se je Avgust Kuhar na Jesenicah ukvarjal s pisanjem različnih člankov ter priročnikov o varnosti pri delu za razne stroke in poklice železarske industrije. Na njegovo pobudo je tedaj začel izhajati Racionalizator, glasilo podjetij črne metalurgije. Sčasoma si je pridobil toliko izkušenj in proučil dovolj literature, da je snov z obeh področij dozorela v več strokovnih knjig, s katerimi je v Sloveniji oral ledino.⁴¹

Koroški fužinar

Kot urednik in novinar se je Avgust Kuhar najbolj izkazal s Koroškim fužinarjem. V letu 2016 mineva 65 let, odkar je na njegovo pobudo 29. novembra 1951 prvič izšel kot dvojna številka. Urejal ga je do smrti 1964. leta – polnih štirinajst let. Že kar na začetku je v imenu uredniškega odbora v članku Naš list nakazal kratko in jedrnato zasnovo novega glasila v članku Naš list: »Naš list nas bo strokovno izobraževal, nas bo vzpodbujal in družil v prizadevanju za izboljšanje kakovosti naših izdelkov. Postati moramo mojstri dela. Poleg stroke bomo objavljali vse, kar je značajno in veliko, kar je krepostno in lepo; vse ono pa, kar je odvratno in nelepo, bomo zavračali in nadomestili z boljšim. Z naših strani bo dihala naša koroška dežela in naša domovina.«⁴² Izrazito je poudarjal »koroško bistvo« vsake številke: »Pri koroškem bistvu mislim na pesem in sliko, pa še na kak original z domače zemlje, iz domačega kraja in življenja /…/.«

K sodelovanju je Avgust Kuhar privabil številne železarniške strokovnjake in različne pisce. Nastali so zanimivi članki o pomembnih dogodkih iz tedanjega časa ter iz pretekle kulturniške in tehniške zgodovine celotne Mežiške doline skupaj z zamejsko Koroško. V časopisu je združeval strokovne članke, zgodovinske, leposlovne in umetnostne razprave ter preprosta sporočila, ker je želel dati vsaki številki zaokroženo vsebino, da bi jo tako približal vsebinski zasnovi nekakšnega zbornika. Redno je skrbno pretehtal prispela besedila in fotografije sodelavcev, jih sproti  opremljal z naslovi in podnaslovi ter jim glede na vsebino in tehtnost določal mesto v številki. Ko jih je bilo dovolj, jo je začel »komponirati« – kot se je slikovito izrazil pisatelj Marjan Kolar.⁴³ Po njegovem ta beseda najbolje ponazori Avgustovo  prizadevanje, da raznorodno vsebino zlije in ji določi povezovalne skupne imenovalce. Njemu gre zasluga, da se je Koroški fužinar razvil v zelo uspešen časopis, ki je kmalu prerasel tovarniški okvir. Izhajal je do leta 2007 in v več kot pol stoletja odigral vlogo pomembnega  glasila Mežiške, Mislinjske in gornje Dravske doline.

Tako kot vsi bratje Kuhar je bil tudi Avgust nadarjen za pisanje. Njegov brat Alojz je v pismu Avgustu leta 1951 obžaloval, da se ta ni posvetil pisateljevanju, ker da bi bil »Vorančev naturni elementarnosti dodal še Milčinskijev veseli humor, ki ga je imel tudi Anza, ki pa ga niti Voranc niti jaz nimava. V toliko sva midva bolj po očetu, vidva pa bolj po materi.«⁴⁴

V Koroškem fužinarju je v štirinajstih letih objavil številne članke o kulturnem razvoju ter načrtih kraja in doline. Posebno skrbno je negoval spomin na pokojnega brata Voranca, in sicer z objavami njegovih krajših literarnih del in z odmevnimi prispevki o njegovem življenju in delu, ki so jih napisali pomembni slavisti, učitelji, visokošolski profesorji, slovenski pisatelji pa tudi pisateljevi rojaki. Že v prvi številki je začel objavljati Vorančev potopis Od Meže do Poljane, sledil je njegov uvod v načrtovani roman Skrivna bralnica, nato so se zvrstili potopisa Svinja in Tam, kjer teče bistra Drava, povesti Borba in Pot na klop ter zgodba Ob versajskih plotovih.⁴⁵ Pogosto ga je omenjal tudi v svojih prispevkih, tako na primer v že omenjenih člankih Seja v Metzu in Moja pot v Rusijo.  

Kot inženir varstva pri delu je Avgust v glasilu opozarjal na delovno disciplino, na previdnost pri delu, na zavest in skrb za lastno zdravje ter na delo zdravstvene službe. Pri uredniškem delu se je uveljavil tudi kot sestavljavec bistrih in duhovitih podnaslovov pod fotografijami z različnimi motivi iz železarne, domačih krajev, znanih in neznanih oseb ter dogodkov iz tistega časa in preteklosti ter ne nazadnje iz naše bogate naravne dediščine. Po vsebini to niso zgolj preprosti  podnapisi, temveč imajo globlji pomen, kar daje tem fotografijam dodatno težo in veljavo. Izkazal se je tudi kot pisec praviloma krajših duhovitih zapisov, ki so bili namenjeni za zapolnitev praznega prostora v glasilu. Po besedah Marjana Kolarja so jim v uredništvu pravili »mašila«. V štirinajstih letih njegovega urednikovanja se jih je nabralo več sto. Eden takih je npr. zapisan v 1.–3. številki Koroškega fužinarja leta 1955 na strani 17 pod fotografijo krompirjevega cveta: »Krompirjev cvet, nebeški kit! / Kar cveteš let, je narod sit.«  

Za seboj je pustil obsežno tiskano dediščino, saj je objavljal različne članke v številnih časopisih in revijah. Samo v Koroškem fužinarju je, kot je navedeno v njegovi bibliografiji, med letoma 1951 in 1964 objavil 674 naslovov raznovrstnih besedil.⁴⁶ O tej dediščini je Miroslav Osojnik v svojem sestavku o Avgustu Kuharju kot uredniku in novinarju zapisal, da šteje – preračunano – 13 debelih knjig.⁴⁷ Po pravici lahko trdimo, da je bil Vorančev najmlajši brat izjemno dejaven in ploden na kulturno-informativnem področju, saj je zahtevno in odgovorno uredniško delo ves čas opravljal ob svojih rednih delovnih obveznostih v železarni, tako rekoč volontersko. Imel ga je rad in menda je bil nanj celo bolj navezan kot na delo, za katerega je prejemal plačo.

 

---