Delo v železarni

Z bogatimi izkušnjami se je Avgust Kuhar takoj vključil v prizadevanja za gospodarsko in kulturno rast njemu tako ljubega domačega kraja in domačih ljudi. V Železarni Ravne (tedaj še Železarna Guštanj) je začel delati 1. januarja 1951. Z odločbo je bil 25. januarja 1951 imenovan za sekretarja podjetja ter referenta za racionalizacijo in tehnično zaščito dela. Poverili so mu tudi tovarniško propagando, tovarniški tisk in strokovno knjižnico.

Novembra 1951 je na njegovo pobudo začel izhajati Koroški fužinar – glasilo guštanjskih železarjev, urejal ga je polnih štirinajst let. Vsekakor je bila njegova najpomembnejša zaposlitev vodenje službe za higiensko in tehnično varstvo pri delu (HTV). Osnovni cilj te službe je bil varovati življenje in zdravje delavcev, ki so jih ogrožale razne poškodbe na delovnem mestu ter poklicne in druge bolezni v zvezi z delom. Nenehno je zato opozarjal na varnost pri delu, z uvajanjem izboljšav in sprememb pri tehniki in tehnologiji pa poskrbel za boljšo delovno storilnost v podjetju.

Značilne osebnostne poteze Avgusta Kuharja je na kratko označil pisatelj Marjan Kolar (1933), ki je sodeloval z njim pri urejanju Koroškega fužinarja, po njegovi smrti pa je prevzel uredništvo glasila. Po njegovem »/…/ je premogel neposnemljivo družinsko posebnost Kuharjev, ki se ji je reklo: jedrnat, odrezav, duhovit, včasih tudi zafrkljiv način izražanja«.²⁷

Njegov lik je Kolar opisal z naslednjimi besedami: »Kuhar se nam tako na straneh svojega časopisa razkrije predvsem v mnogoznalski širini, v ljubezni, če že ne kar popolni predanosti koroški domovini ter v filozofskem odnosu do vsakdanjega življenjskega vrveža. Če dodamo temu še enkrat dobrodušno  humoristično noto, drugič pa pikro odre­zavost, je pred nami v okvirnih potezah Kuharjev lik.«²⁸

Franc Čegovnik (1935), varnostni inženir, ki je bil sprva pomočnik Avgusta Kuharja in je po njegovi smrti leta 1964 prevzel vodenje službe za HTV, se v članku v Koroškem fužinarju leta 2004 spominja svojega predhodnika tudi po raznih anekdotah.²⁹ Skoraj vedno je bil menda med delovnim časom težko dosegljiv. Če je kdo potrkal na vrata njegove pisarne in vstopil, mu je vedno najprej rekel: »Nimam časa!«, toda takoj za tem se mu je posvetil in ga pozorno poslušal. Doktorje, profesorje pa preproste delavce in bajtarje, stare mamice in dijake – vse je sprejemal brez razlike, vse poslušal, z vsemi se je pogovoril. Bil je zelo delaven in je nenehno sam tipkal na pisalnem stroju z dvobarvnim trakom. Sestavljal je navodila za vzgojo in varno delo delavcev za vse obrate. Najpomembnejše je zmeraj poudaril z rdečo barvo. Sam po proizvodnih obratih ni veliko hodil, za to delo je imel za pomočnika Franca Čegovnika, ki mu je vsak dan prinašal sporočila o nevarnih pojavih pri delu. Na te je potem hitro reagiral.

Tudi med boleznijo pred smrtjo je bil Avgust vseskozi aktiven, zato je s Čegovnikom tri mesece reševal sprotne težave varstva pri delu kar na svojem domu. Nadvse je oboževal domači koroški mošt, najraje lesnikovega, domači kruh in dišeče domače klobase. Vsega tega je bil med obiski pri njem vedno deležen tudi Čegovnik. Obiski so mu ostali v trajnem spominu, prav tako značilna podoba tega dobrodušnega moža, kako koraka po cesti s suknjičem na enem ramenu in s palico, ki jo je znal spretno sukati.

Avgust Kuhar je bil dejaven tudi zunaj železarne. Skupaj z dr. Francem Sušnikom (1898–1980), prof. dr. Franjem Bašem (1899–1967) in Maksom Dolinškom (1910–1987)  je sodeloval pri ustanavljanju tehniškega muzeja na Ravnah na Koroškem. Leta 1951 je postal vodja Odbora za ustanovitev tehniškega muzeja industrijske dejavnosti v Mežiški dolini s sedežem na Ravnah. Delo odbora je potekalo v sodelovanju s Tehniškim muzejem Slovenije ter v povezavi s krajevnimi in ljudskimi oblastmi.³⁰ Veliko podporo so imeli pri tedanjem vodstvu železarne z direktorjem Gregorjem Klančnikom (1913–1995) na čelu. Prvotni Delavski muzej je kasneje prerasel v Koroški muzej, današnji Koroški pokrajinski muzej, Muzej  Ravne na Koroškem. Leta 1956 je bil Avgust Kuhar imenovan še v novoustanovljeni upravni odbor Študijske knjižnice Ravne na Koroškem, ki je bil sestavljen iz predstavnikov železarne in osebja knjižnice.³¹