Profesionalno se je posvetila uredniškemu delu v reviji Naša Žena, zatem pa kot načelnica Urada za tisk in propagando pri Svetu za varstvo matere in otroka. Lahko bi se vključila v politiko, a je raje sledila svojemu notranjemu glasu in se odločila za delo z mladino. Vrnila se je v šolo – učila je na osnovni šoli v Zeleni jami.
Na področju vzgoje jo štejemo kot sooblikovalko interdisciplinarne strokovne zasnove, za katero se je izobraževala sama in se izpopolnjevala v ZDA (triletni program na Madeleine Borg Child Guidace Clinic v New Yorku). Njen temeljni princip pri vzgojno-izobraževalnem procesu in svetovanju odraslim je bil individualni pristop. Zagovarjala je napredno tezo, da bi se šola morala prilagoditi sposobnostim otrok, in da je šolski sistem, ki obravnava vse učence enako, zgrešen. Spodbujala je neavtoritarno, otrokom prijazno vzgojo. Ledino je orala tudi pri opuščanju tabujev in širjenju sodobne spolne vzgoje med šolarji.
