Način življenja so vse do 19. st. določali moški, tudi ženskam. Zakonodaja, vojska, posel in cerkev so bile moške zadeve, za žensko pa je veljalo, naj se omoži, vodi gospodinjstvo, rojeva in skrbi za otroke.
Ilustrativno je odnos moškega v 19. st. ubesedila ena prvih slovenskih aktivistk za žensko enakopravnost Zofka Kveder: »Osobito ženstvu se vsak trenotek pridiguje, naj se ne izneveri svojemu edino naravnemu, svetemu poklicu kakor žena in mati; z bombastičnimi besedami se slika ženski njeno nalogo: ostati pokorna, bedasta igračica, poslušna podvorkinja svojega moža in nesebična dojilja in bona svojim otrokom. »Ozrite se na košute!« je klical zadnjič neki sramežljivi Dr. T. v »Edinosti«. Imenitno! Košutam doslej res še ni morda padlo v glavo, pridobivati si doktorskih diplomov a!i pa zahtevati jednakih pravic z rogatimi jeleni.« (Zofka Kveder: Emancipacija, Slovenka, 1903, št. 1, str. 53) Duhovnik in literat Ivan Vesel je v prvem slovenskem bontonu Olikani Slovenec (Ljubljana, 1868, str. 65−66.) prepričano po moško zapisal: “Da se z ženskami ne pogovarja o učenostnih predmetih, saj se ženske zanimajo pač le za zabavo in veselje. Tudi o resnih verskih in političnih zadevah se z njimi ne gre pogovarjati, saj se jim začne takoj zehati … kajti njihova delavnost ni na očitnem (javnem) odru sveta, domače tiho veselje veže njihova srca”.
Če so ženske pokorno molčale, dokler so garale le na domačijah, pa sta pravna in politična neenakost žensk postali očitni z vse močnejšo vlogo žensk v rastočem gospodarstvu (npr.: v ljubljanski tobačni tovarni je leta 1874 delalo 72 moških, 1154 žensk in 40 otrok). Prve odločilne zahteve po splošni osvoboditvi človeka je razvnelo razsvetljenstvo. V času francoske revolucije so pariške ženske med pozivanjem k svobodi, enakosti in bratstvu prvič zahtevale tudi volilno pravico.
Gibanja za žensko enakopravnost so kljub zatiranju vznikala po vsem svetu. Prva država, ki je ženskam dala volilno pravico, je bila Nova Zelandija − leta 1893. V ZDA se je to zgodilo leta 1920. V Evropi so si volilno pravico pred prvo svetovno vojno priborile ženske na Finskem (l. 1906) in na Norveškem (l. 1913), v večini evropskih držav v času med obema vojnama, ponekod pa celo pozneje: v Franciji in Italiji l. 1946 npr. Neverjetno se sliši, da so ženske prišle do volišč v Švici šele l. 1971 in na Portugalskem l. 1974.
Na Kranjskem so ženske lahko volile od l. 1910, na posebnem volišču. V obdobju med obema vojnama jim pravice ni uspelo niti obdržati, saj so jo oblasti Kraljevine SHS črtale l. 1921. Ponovno so lahko volile udeleženke NOB med II. svetovno vojno, splošna formalno-pravna volilna pravica pa je bila ženskam dana z osvoboditvijo l. 1945.
Ženska volilna pravica je bila uvedena v mednarodno pravo leta 1948, ko je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic. V nekaterih državah ženska volilna pravica še vedno ni uveljavljena.
Helena Puhar se je šolala na prvem učiteljišču za dekleta v Mariboru, med vojno pa se je takoj po vstopu med partizane angažirala v glavnem odboru Protifašistične fronte žensk (AFŽ). Po vojni je pomagala ustanoviti Vzgojno posvetovalnico, utemeljevala napredne ideje o vzgoji in izobraževanju ter orala ledino na področju spolne vzgoje. V njenih dejanjih se je ves čas odražala zavzetost za emancipacijo vseh zapostavljenih skupin, žensk in otrok.
