Nekatere njene misli so pravi spomeniki starševstvu.
»Nimajo prav tisti, ki pravijo, da ostajajo nesmrtni samo velikani duha in umetnosti. Vsaka mati, vsak oče je nekje nesmrten, kajti njegovi otroci ponavljajo to, česar so se naučili ob starših … Znanstvenikova ali umetnikova zapuščina so ustvarjalna dela, zapuščina staršev so živi ljudje.« (Helena Puhar: Ali smo starši res odpovedali?, Ljubljana, 1985, str. 60).
V drugih se odraža njeno prevajanje sociološkega znanja v prakso: »Vrednost družine je zelo težko ali domala nemogoče meriti. Vsekakor pa je zmnožek vsega, na čemer sploh stoji kak dom … Ni važno, kakšno znamko avtomobila ima družina in niti ne, če ga sploh ima, marveč je važno, če so njeni člani srečni, kadar se skupaj kam peljejo – pa je lahko to tudi kar avtobus ali vlak. Pa tudi če gredo peš, ni nobene škode. Lahko se peljejo v še tako imenitnem avtomobilu, za katerega so povrh vsega odplačali že čisto vse obroke, pa ne bodo srečni, če se bodo na skupnem izletu samo žalili in zbadali me seboj.« (Helena Puhar: Ali smo starši res odpovedali?, Ljubljana, 1985, str. 58).
Kako pronicljivo je še danes njeno sporočilo staršem in mladim: »Starši ne moremo nobenemu svojih otrok prihraniti težav, s katerimi se bo srečal v življenju, ne moremo jim prihraniti, da ne bi bili kdaj nesrečni, razočarani in žalostni v življenju. Lahko pa jim pomagamo ohraniti prožnost mišljenja in stremljenje k vrednemu. Ob takšni starševski doti smo se ljudje sposobni zmeraj znova pobrati.« (Helena Puhar: Ali smo starši res odpovedali?, Ljubljana, 1985, str. 84).
