Stanje tovornih vagonov je bilo odvisno od potrebe drugih železnic Štajerskih deželnih železnic. Vagoni so bili v večini majhni, dvoosni, opremljeni z drsnimi ležaji in vakumsko zavoro. Na progo so spustili tudi nekaj odprtih štiriosnih tovornih vagonov, ki so služili za prevoz dolgega lesa.
Imeli so podstavne vagone, ki so jih namestili pod normalnotirne, za prevoz po ozkotirni železnici. Na začetku sta tovor vozila le dva para, v času druge svetovne vojne so potrebe po tem narasle in so nabavili še dva para. Ta vrsta vagonov je bila zelo praktična, saj je bilo mogoče prihraniti prekladanje z normalno tirnih vagonov na ozkotirne vagone. Tovor so v Poljčanah sprejemali uradniki Južne železnice. V Ločah in Konjicah so to delo opravljali postajenačelniki. Sprva je bil promet pod pričakovanim. S prelomom stoletja, so v okolici Konjic odkrili kvaliteten črn premog, zato so odprli tri nove premogovnike. Odprli so jih v Radani vasi, Brinjevi Gori in še enega v okolici Konjic. Tako so bila to zlata leta za konjiško železniško progo. V teh letih je vlak prepeljal tudi do 16.00 ton premoga.
