S tem smo prišlo do dobrih prometnih povezav, prav tako tudi do izboljšanja trgovine in seveda industrije. Ta železniška proga je bila grajena od leta 1839 do leta 1857. V dolžino je merila za takrat zelo dolgih 577 km. Tretja etapa te Južne železnice, relacija Gradec–Celje, je šla tudi skozi Loče. Natančneje, takratno občino Loče. Začela se je v Spodnjih Lažah, potekala mimo Zbelovega in presekala Zbelovsko Goro ter Lipoglav. Od Maribora do Spodnjih Laž gradnja železnice ni povzročala preglavic. Vendar je pot od Spodnjih Laž naprej povzročila večje gradbene in druge težave. Na petih kilometrih so v takratni občini Loče morali zgraditi nasip, viadukt, izklesati traso v živo skalo, postaviti kamniti most z več loki (ta služi še danes) in na koncu še 237 metrov dolg predor.
Kronist Matej Slekovec, navaja Vinko Zdovc, je ohranil številne podrobnosti o težavah pri gradnji Južne železnice čez naše kraje. Gradnjo proge čez ta predel sta prevzela brata Feliks in Anton Falachini. V bližini Zbelovega so morali prestavit celo Prenuški potok in reko Dravinjo. Napeljali so ju po drugo strugi. Preložili so celo okrajno cesto. V Zbelovski Gori so že takrat v korist cest porušili več hiš in celo gospodarskih stavb. Zgradili so več visokih nasipov s propusti in naredili predor. Proga je z današnjega stališča posegla v naravno okolje, saj je uničila travnike, njive, pašnike, vinograde in vrtove. Takratno veselje železnice – olajšan promet, je bil eden izmed usodnih korakov za okolje. Kolikor je promet olajšal življenje, toliko nam ga tudi otežuje. Številne okoljske spremembe trkajo na našo vest, a še vseeno ne dovolj.
Graditelji železnice so dobivali gradbeni material, kot sta kamenje in pesek, iz Müllerjevega kamnoloma v zaselku Prenoš v bližini Zbelovske Gore. Ta material so prevažali furmani iz Tepanja. Kamenje so obdelovali italijanski kamnoseki. Za gradnjo železnice so zgradili posebno cesto, po kateri so prevažali kamenje iz kamnoloma do gradbišča.
Gradnja te železnice je odprla na stotine delovnih mest. Delavci so prišli iz raznoraznih krajev, veliko je bilo tudi Italijanov. Na žalost je pri gradnji prišlo do številnih delovnih nesreč s smrtnim izidom. Prišlo je tudi do umora in številnih smrtonosnih bolezni, ki so vzele življenja tudi pomembnim krajanom.
Tako je vlak svojo zgodovino, lepo in hkrati bolečo, pisal že prej. Zaradi dotrajanost materiala nad železniškimi oboki so jih začeli zasipavati. Ostalo jih je le še sedem. Pomembnejšo vlogo izmed teh, ki so ostali, je imel eden na Zbelovem. Pod tem je bila speljana konjiška okrajna cesta in ozkotirna železnica.
