Ko so dogradili Južno železnico vse do Zagreba in Rudolfove železnice (Ljubljana–Trbiž) ter povezavo Maribora s Celovcem, je nadaljnja gradna železnic nekako obmirovala. Država v gradnjo železnic ni zmogla več dajati dovolj denarja. Počasi je začela razmišljati, kako bi vzpodbudila zasebni kapital za gradnjo železnic. Tako so uvedli zakon, ki je olajšal – poenostavil in zmanjšal stroške za gradnjo železnic. Izglasovan je bil 25. 5. 1880, nadaljnji pa so še dopolnjevali in poenostavljali gradnjo lokalnih železnic.
H gradnji ozkotirnih prog je zelo pripomoglo Avstro-Ogrsk zavzetje Bosne in Hercegovine. Le-ta je imela samo karavanske poti, zato je bila med sabo slabo povezana. Vojaška uprava je tako, da bi izboljšala prometne poti, odkupila vozila gradbene železnice firme Hügel in Sager, saj je za novo zgrajeno progo Temišvar–Oršova dobila sodobnejše vlake. Širina tirnih vozil je merila le 76 cm. Vojaška uprava je tako zgradila tirno povezavo od Bosanskega Broda do Sarajeva. Gradnja teh železnic je bila pod nivojem, a se je vseeno razširila po celotni Bosni in Hercegovini (zgradili so kar 1000 km). Promet pa je bil kljub temu soliden. Na ta način so se ljudje začeli odločati za cenejšo gradnjo železnic, saj je Južna železnica prevladovala nad drugimi in so se ljudje želeli osvoboditi izpod tega jarma.
