“Mengeš je ena največjih vasi na Kranjskem,” je zapisal Janez Trdina.
Mengeš je eden od najstarejših krajev v Slovenji. Danes je to seveda že mesto ali vsaj mestece pod Gobavico z izjemno bogato zgodovino in prijetno lego v naročju Kamniško Savinjskih Alp, ki je od nekdaj privabljala priseljence. Sredi leta 2019 je imela občina približno 8.150 prebivalcev. Občino Mengeš sestavljajo še naselja Loka pri Mengšu, Topole in Dobeno. Vse povezuje reka Pšata.
Ni lepšega prizora kot vožnja po povsem ravnem Mengeškem polju proti Gorenjski ali Kamniku, še posebno v pozno popoldanskem soncu, ki greje in daje goram žareč sijaj. Pogled pa sega še dlje, vse do Karavank in Julijskih Alp.
Mengeš že od nekdaj slovi kot glasbeno mesto. Pričelo se je z mengeško godbo, ki je bila ustanovljena leta 1884 in deluje še danes. Leta 1946 pa je bila ustanovljena tovarna glasbil Melodija, od leta 1995 pa uspešno tradicijo izdelovanja inštrumentov nadaljuje Melodija Glasbila d.o.o. Mengeš je znano tudi po izdelovanju harmonik. V preteklosti se je mesto ponašalo tudi s slamnikarsko industrijo.
V Mengšu se je 29. maja 1830 rodil pisatelj, narodopisec, zgodovinar in profesor Janez Trdina, o katerem smo v naši knjižnici že pripravili digitalno zbirko. Na ta dan je tudi občinski praznik občine Mengeš.
Tu so se rodili še mnogi znani Slovenci:
– največji slovenski baročni slikar freskant Franc Jelovšek (1700–1764)
– naravoslovec in astronom, misijonar na Kitajskem Avgušti Hallerstein (1703–1774) in drugi.
Na Mengeš je bil zelo navezan tudi Anton Šubelj, operni in koncertni pevec rojen na Rodici. V mladosti je prijateljeval s tedanjim organistom Petrom Liparjem – starejšim. Kadar je bil prost in popoldne v Drami ali kje drugje ni nastopal, je prihajal v Mengeš in pel pri nedeljski maši ob desetih. Zelo ganljivo je bilo slovo, ko je zadnjo nedeljo pred odhodom v Ameriko po maši skupaj z zborom zapel pesem Marija skoz življenje voditi srečno znaš, kot je zapisal Stane Stražar. V naši knjižnici smo pripravili čudovito digitalno zbirko o Antonu Šublju.
Leta 1856 se je iz Trzina v Mengeš preselila družina Ivana Hribarja. Ivan Hribar je bil politik in legendarni ljubljanski župan. V Mengšu že od leta 1972 živi tudi pisatelj in pesnik Ivan Sivec .
Prebivalci Mengša lahko uživajo v zelenih površinah namenjenim športu in rekreaciji, trim stezi na pobočju Gobavice in drugih pohodnih poteh. Leta 1952 je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Janez Trdina Mengeš, ki ima svojo postojanko na zelo priljubljeni Mengeški koči. Svoje življenje je v Mengšu preživel tudi Tone Škarja kjer je imel “bazni tabor”, s katerega je odhajal v Himalajo, Zahodne Alpe in domače gore. Umrl je leta 2020.
Zelo znani so tudi uspehi Smučarsko skakalnega kluba Mengeš, ki je vzgojil številne talente, ki redno posegajo po najboljših mestih, predvsem v smučarskih skokih, ki jih vadijo na prelepi mengeški skakalnici. Poskrbljeno je tudi za številne kulturne in zabavne dogodke, občani pa se lahko pohvalijo z bogato založeno knjižnico Janeza Trdine.
Mengeš je torej mesto o katerem bi lahko pisali veliko, skoraj ni videti konca, vendar se bo naša digitalna zgodba osredotočala na zgodovino Mengša, Gobavico in Mengeško kočo.
Bogato zgodovino Mengša je popisal Stane Stražar v knjigi Mengeš in Trzin skozi čas.
