Odprtje Kopališča Ilirija maja leta 1929

Odprtju kopališča je prisostvoval tudi takratni ljubljanski župan Dinko Puc, ki je bil boter novega športnega objekta.

Uprava kopališča je določila, da je bilo kopališče za obiskovalce odprto do 21., lahko pa tudi do 22. ure. Cena obiska je bila dostopna tudi kopalcem iz srednjega in nižjega družbenega sloja, člani SK Ilirije pa so imeli 20-odstotni popust. Z zgraditvijo Kopališča Ilirija so omogočili začetek razvoja tekmovalnega plavanja na Slovenskem.

Slavnost

Časopisi so tega dne poudarjali, da je Ljubljana bogatejša za pomembno in izredno koristno ustanovo, ki so jo zgradili ob Celovški cesti, na prostoru med velesejmom in železnico. Novo kopališče Športnega kluba Ilirija je bilo tedaj največje in hkrati najsodobnejše v državi. Številni člani kluba so za uresničitev tega cilja prizadevno delali več kot leto dni. Dosežek je mestu prinesel pomembno pridobitev ter razlog za ponos.

Za novo kopališče je med Ljubljančani in Ljubljančankami vladalo veliko zanimanje, zato je bila udeležba obiskovalcev na odprtju zelo številna. Zbralo naj bi se okoli tisoč petsto ljudi. Kopališče so za namen odprtja slavnostno okrasili: z desetmetrskega skakalnega stolpa sta se vili belo-zelena ljubljanska in ilirijanska zastava.

Svečanemu odprtju so prisostvovali predstavniki državnih in avtonomnih oblasti, zastopniki športnih klubov in mnogih drugih organizacij. Navzoči so bili takratni mestni župan Dinko Puc, boter novega kopališča, komandant dravske divizije general Tripkovič, častna dama Franja Tavčarjeva, zastopnik velikega župana dr. Andrejka, zastopnik oblastnega komisarja dr. Kovačič, skoraj ves ljubljanski konzularni zbor in drugi.

Svečanost je začela dravska divizijska godba, nato je zbrane pozdravil predsednik Športnega kluba Milan Dular. Zahvalil se jim je za veliko zanimanje, ki so ga izkazovali slovenskemu športu in slovenski telesni kulturi. Na kratko je orisal velik napredek, ki ga je beležila Ljubljana po letu 1918 ter poudaril: “Ljubljana ni mesto bogatih rentnikov, temveč bivališče pridnih in močno zaposlenih telesnih in duševnih delavcev. Zato se je že dolgo časa opažala nujna potreba po modernem in higijeničnem letnem kopališču sredi mesta, v katerem bi se lahko osvežili tudi oni, ki jim zaposlenost ne dopušča kopanja izven mesta.

Tej potrebi je hotela odpomoči Ilirija, ko se je lotila svoje velike naloge. Našla je skupino požrtvovalnih mecenov, ki so zbrali za današnje čase impozantno vsoto in žrtvovali leto dni nesebičnega dela ustvaritvi lepe zamisli kopališča. Njihov idealizem je danes poplačan, kajti moderno in higijenično kopališče, najlepše in največje v državi, je dograjeno.”

Ko je godba odigrala državno himno, je povzel besedo boter, mestni župan Dinko Puc, ki je v svojem nagovoru izpostavil velik pomen novega kopališča za Ljubljano in njeno prebivalstvo. Spregovoril je tudi o podpori ljubljanske občine pri izgradnji bazena: “Ljubljana še ni imela toliko smisla za vsestransko skrb za higijeno in telesno kulturo. Mestna občina je z veseljem pozdravila idejo Ilirije, da zgradi veliko kopališče v mestu samem, in ji je po možnosti pri tem pomagala. Največ zasluge za lepo uspelo delo pa gre vsekakor agilnemu predsedniku Ilirije dr. Dularju, neumornemu in požrtvovalnemu inž. Bloudku ter njunim sotrudnikom.“

Župan je zaključil svoj nagovor z željo, da bi bilo novo kopališče v čim boljšo korist Ljubljane in športnega kluba Ilirije. Nato so župan in za njim drugi pokrovitelji kopališča izvršili svečan krst: vsak je v bazen zlil čašo vina. Istočasno je bazen zavzelo oseminštirideset športnih plavalcev in plavalk, ki so se hkrati pognali v vodo.

Otvoritvene svečanosti je zaključil bivši klubov predsednik dr. Berce, nato je sledila plavalna tekma.