Po vrnitvi leta 1945 je bilo veliko domačinov, ki so poleg tega, da so trpeli in izgubili sorodnike, ostali tudi brez hiš. Pričakali so jih sočutni sovaščani in jih sprejeli v svoja bivališča.
“Nazaj iz Nemčije nismo imeli kje bivati. Ena družina, ki ni imela otrok, nas je za nekaj časa vzela v Gabrovico, mene, sestro in tata. Veliko so nam pomagali sorodniki iz Velikega Dola, kjer je bila doma moja mama (Zavadlav), bili so premožni. Dali so nam en prostor v štali, na podstrešju. Na silo smo popravili streho in tam spali. In ker je bilo dosti sena, so nam dali tudi eno kravo. Imeli smo dom. Jaz sem za dve leti hodila v šolo v Saleš, k teti. Za mojo družino je bilo žalostno, ker nismo bili skupaj.” (Pripovedovala je Marta Šibelja -Buda, Tomačevica.)
Po vrnitvi iz izgnanstva je bila vas Tomačevica skoraj vsa uničena, toda prebivalci so z veliko dobre volje in s pomočjo zavezniške anglo-ameriške vojske začeli obnavljati domačije.
“Moj nono Franc Mržek je bil zidar in je bil po vojni vodja obnove vasi.” (Pripovedovala je Marina Štolfa po pričevanju njene matere Berte Dugulin -Mržek (Jәvancәva), roj. l. 1939, Tomačevica, 2023.)
Iz Tomačevice so 15. februarja 1944 v Nemčijo izgnali 129 oseb (62 vaščank in 30 vaščanov). V internaciji jih je 12 umrlo, 12 jih je ostalo v okoliških vaseh ali mestih. Največ jih je bilo v starosti med 61 in 80 let, nad 80 let sta bila dva. Otrok, starih med 2 in 15 let, je bilo med izgnanci 35.
Kraševce sta v internacijo spremljala komenska duhovnika dekan Viktor Kos (1899–1987) in kaplan Mirko Rener (1919–1993). Prostovoljno sta se pridružila nesrečnim faranom in jim nudila materialno in duhovno pomoč. Tovrstno sodelovanje med primorsko duhovščino in partizanskim gibanjem je bilo kljub takratnim političnim razmeram izjemno. Sočutje in solidarnost sta bili vrlini, ki sta v tistem trenutku presegala politično ideologijo. Sporočilo dekana Viktorja Kosa je bil sporočilo moči in upanja.
“Ko sem šla v Nemčijo je bila zima, bila sem bosa in malo oblečena. Hodila sem z mojo mamo, sestro in enoletnim bratom, ki je potem tam umrl. Moj večji brat je bil pri stricu v Velikem Dolu in tam pasel krave, zato se je rešil. V Nemčiji smo v fabriki (tovarni) čistili zelenjavo. Živeli smo pri eni družini. Bila sta dva kmeta, brez otrok. Bila sta zelo prijazna, dala sta nam mleko in jajca. Smo preživeli. Jaz sem po nekaj času oslabela in zbolela na pljučih. Župnik Kos me je rešil, spravil me je v bolnico. Viktor Kos, on je bil pravi župnik». (Po spominih Marte Šibelja -Buda, Tomačevica.)
