Mnoge bolezni, ki jih znamo danes dobro zdraviti, so v zgodovini povzročale epidemije velikih razsežnosti s katastrofalnimi posledicami. Ena najbolj uničujočih bolezni v zgodovini človeštva je bila kuga. Kjerkoli in kadarkoli se je pojavila, je povzročila nepopisno gorje. Ogrožala je obstoj človeške družbe, odločala o usodi narodov in držav, uničevala gospodarstvo, vplivala na psiho ljudi ter njihovo kulturno in duhovno življenje. Politični, socialni in ekonomski vplivi njenega divjanja so se kazali še dolga desetletja.
Bolezen povzroča bakterija Yersinia pestis. Iz okuženih živali, navadno podgan, se na človeka prenese s pikom oz. ugrizom žuželke, najpogosteje bolhe. Značilni znaki bolezni so mrzlica, vročina, glavoboli ter otekle in boleče bezgavke (buboni), ki se lahko tudi ognojijo (bubonska kuga). Če se infekcija s krvjo razširi po vsem telesu, nastopi kužna sepsa. Takrat se zaradi notranjih in podkožnih krvavitev na telesu obolelega pojavijo črne lise. S človeka na človeka se lahko prenaša tudi s kapljično infekcijo, pri čemer se razvije pljučna kuga. Smrtnost v okuženi populaciji je 50–60 odstotna, obstajajo pa tudi dokumentirani primeri, ko je umrlo 90 odstotkov okuženih bolnikov.
Kugo omenjajo že asirski in babilonski klinopisi ter staroegipčanski papirusi, vendar je, glede na razpoložljive zgodovinske vire in tedanje medicinsko znanje, praktično nemogoče ugotoviti, o kateri infekcijski bolezni je govora, saj so v preteklosti s tem izrazom označevali tudi druge hude infekcijske bolezni. Prva zanesljivo dokumentirana epidemija kuge je Justinijanova kuga, ki je izbruhnila leta 542 v Bizancu (šlo naj bi za epidemijo bubonske kuge) in se nato razširila po vsem vzhodnem Sredozemlju (obiskala je tudi Italijo in Dalmacijo). V valovih je vztrajala več desetletij in umorila več deset milijonov ljudi (Grošelj, 2002: 17–18). Po poročanju bizantinskega zgodovinarja Prokopija naj bi na vrhuncu divjanja povzročila 5.000–10.000 smrti dnevno.
Najbolj znana in najhujša pandemija kuge, znana kot črna smrt, je po svetu pustošila v letih 1346–1350. Beseda »črna« se ne nanaša zgolj na barvo telesa obolelih, ampak simbolizira nekaj groznega in zlega, ki je doletelo človeštvo in povzročilo veliko morijo (ital. la moria grandissima, franc. la très grande mortalité) – smrtnost okuženih je bila 60–90 odstotna. Ponekod so bile iz sveta izbrisane celotne skupnosti. V Aziji je umrlo 25 milijonov ljudi, v Evropi pa ok. 23 milijonov, to je tretjina takratnega evropskega prebivalstva. Bolezen je izbruhnila leta 1334 na jugu Kitajske in v nekaj mesecih umorila 13 milijonov ljudi. Od tod se je preko Indije in Perzije razširila v Malo Azijo in do leta 1346 dosegla polotok Krim v Črnem morju. V začetku leta 1347 se je razširila med tatarsko Zlato hordo, ki je tedaj oblegala Kaffo, genovsko trgovsko postojanko na Krimskem polotoku. Tatari so v želji, da bi osvojili mesto, trupla kužnih vojakov s katapulti izstreljevali čez mestno obzidje. V strahu pred smrtjo so mnogi naseljenci zbežali na morje. Genovske ladje z begunci so nato s svojimi postanki v različnih pristaniščih okužbo raznesle po Bližnjem vzhodu in Sredozemlju. Leta 1347 se je bolezen pojavila v Konstantinoplu, na Siciliji, Korziki in Sardiniji. V začetku leta 1348 je že dosegla Piso, Genovo, Benetke, Marseilles in Barcelono, pojavila se je tudi v Splitu, Zadru, Dubrovniku, Kopru in Piranu. Iz sredozemskih in jadranskih pristaniških mest je nato začela svoj pohod po notranjosti celine. Proti koncu leta 1348 je dosegla Nemčijo in jug Anglije, sredi leta 1349 pa se je preko Severnega morja in Baltika privalila tudi v skandinavske dežele. Zahodnoevropski kraji so se z grozljivo usodo srečali konec leta 1350, Rusija leta 1351 (Grošelj, 2002: 26). Leta 1352 je kuga opustošila Moskvo, nato se je obrnila proti jugu in ugasnila blizu Kijeva. Izzvenela je v prostranih in skoraj nenaseljenih ruskih stepah.
Epidemija črne smrti v Evropi je imela velike družbene, gospodarske, socialne in politične posledice. Njenemu izbruhu so sledili gospodarski zlom, lakota, družbeni nemiri, razpad vrednot in naraščanje kriminala. Kuga je sprožila prvi večji izbruh antisemitizma v Evropi. Ker niso poznali povzročitelja bolezni, so ljudje krivca za grozljivo trpljenje našli med tradicionalnimi izobčenci – Romi in Judi. Jude so obtožili, da so zastrupili vodnjake. Mnoge so obsodili na smrt, največkrat s sežigom na grmadi, ali pa so jih izgnali in jim zasegli vso premoženje. Dolgoročno je imela epidemija tudi pozitivne učinke. Spodbudila je razvoj idej o ohranjanju javnega zdravja z izolacijskimi ukrepi (sanitarni kordoni, lazareti in karantene) ter organizacijo mestne čistoče in drugih sanitarnih ukrepov. Posledica pomanjkanja delovne sile je bil dvig mezd in zmanjšanje najemnin za zemljo (ogromno zemlje ostalo brez lastnikov in neobdelanih), zaradi česar so se življenjske razmere proizvodnih delavcev nekoliko izboljšale. Pojavile so se tudi potrebe po izboljšavah v proizvodni tehnologiji (novi izumi), po spremembah v izobraževalnem sistemu in preporodu tedanje miselnosti in kulture. Pozornost človeka se je iz onostranstva začela obračati v tostranstvo (renesansa), splošna moč cerkve je upadla. Kuga je imela tudi daljnosežne politične posledice. Na široko je odprla vrata Turkom, ki so osvojili velik del oslabljenega bizantinskega cesarstva. Na Balkanu je Dušan Silni z lahkoto zasedel Tesalijo in Epir, kjer je divjala črna smrt, in tako ustvaril temelje velikemu srbskemu cesarstvu.
Kuga je na Evropski celini morila tudi v kasnejših stoletjih. Njene pogoste spremljevalke so bile suše, poplave, kobilice, požari in vojne. Izredno bogato žetev je bolezen imela v 17. stoletju, ko je izbruhnila velika epidemija (1679–1683), ki je po svoji silovitosti le malo zaostajala za črno smrtjo v 14. stoletju. Hudo prizadete so bile tudi slovenske dežele, še zlasti Štajerska, saj je bilo prebivalstvo posameznih krajev dobesedno zdesetkano. Po letu 1732 se je kuga v zahodni Evropi pojavila le še izjemoma, besnela pa je na vzhodnem delu kontinenta, predvsem na Balkanu, Ogrskem in v Rusiji.
Zadnja pandemija kuge se je začela 1894 v Hong Kongu. Zajela je Južno Kitajsko, Japonsko, Indijo, velike trgovske ladje pa so jo zanesle tudi v nekatera evropska pristanišča (Porto, Lizbona, Trst, Hamburg). Pobila je 20 milijonov ljudi, večinoma v državah tretjega sveta. Med epidemijo v Hong Kongu sta švicarsko-francoski zdravnik in bakteriolog Aleksandre Yersin ter japonski zdravnik in bakteriolog Shibasaburo Kitasato neodvisno drug od drugega odkrila bakterijo, ki jo povzroča (1894) – ime Yersinia pestis je dobila po svojem odkritelju, ki je razvil tudi serum za njeno zdravljenje. V 20. stoletju so se posamična endemična žarišča kuge pojavila v Mongoliji, južni Kitajski, Himalaji in v centralni Afriki.
