Viktor Kos (1899-1987)

V Podmelec je Viktor Kos hodil v osnovno šolo. Gimnazijo in bogoslovje je obiskoval v Gorici. Nadškof Frančišek Borgija Sedej ga je 1. julija 1923 posvetil v duhovnika.

Službeno pot duhovnika je začel kot kaplan v Bovcu (1923), nato v Logu pod Mangartom (1925) in od tam je odšel v Žabnice (1927), kjer je imel na skrbi tudi cerkev na Sv. Višarjah.

Leta 1932, po smrti tedanjega komenskega dekana Bogomila Nemca,  mu je namenil nadškof Sedej mesto dekana v Komnu, daleč od njegovih prelepih gora. Bil je najmlajši dekan v škofiji — star 33 let. 

Med drugo svetovno vojno je doživel svojevrstno odisejado. Svoja doživetja v tistem času je opisal v “Kroniki vojnih dogodkov in internacije, Komen in Rihemberk, 1944-1945”, ki sega že v čas kapitulacije Italije, njen glavni del pa opisuje vso tragiko pregnancev v nemškem rajhu, ki sta jo doživela skupaj s kaplanom Mirkom Renerjem.

“Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovcah ali po domače na Rovni, med Komnom in Rihemberkom, ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali 15. februarja 1944: obkolili so vasi Komen, Tomačevico, Divče, Mali dol in Rihemberk (Branik) in jih požgali, prebivalce, okoli 1100 oseb, največ žensk in otrok, pa odpeljali v internacijo na Bavarsko. Tedaj se je tem nesrečnikom prostovoljno pridružil dekan Kos s kaplanom Mirkom Renerjem vred, sprejel je nase usodo svojih vernikov.” (Makuc, 1990, str. 12-13)

“Z g. kaplanom Renerjem Mirkotom sva z veseljem sprejela nase enako usodo z ljudstvom, naj gre že kamorkoli. Splošno razpoloženje je bilo mešano, jok in šala, posebna psihoza, ko ni mogoče naenkrat vsega zapopasti.” (Kronika, Iz požganih, 1994, str. 23)

“Naše edino upanje v tem položaju je ljubi Bog in Marija in božja pomoč. On naj nam vsem pomaga, da bi spoznali in delali, kar je prav.” (Kronika, Iz požganih, 1994, str. 23)

“Naši ljudje so bili v glavnem razdeljeni med kmete, nekateri pa so delali v tovarnah. Okoli sto starih, bolnih in otrok je bilo nameščenih v spodnjem delu taborišča v Neumarktu, v tako imenovanem lazaretu, kjer so bili prepuščeni počasnem umiranju. Primanjkovalo jim je hrane in zdravil. S temi ljudmi sta s kaplanom ostala ves čas izgnanstva in jim pomagala. Krščevala sta otroke raznih narodnosti, pokopavali mrtve … Dekan Kos si je dopisoval s svojimi ljudmi, ki so delali na raznih koncih Bavarske. Pomagal je tudi drugim slovenskim internirancem, tako tistim, ki so jih pripeljali iz Nabrežine in otrokom iz Savinjske doline. Navezal je stike z nekaterimi nemškimi duhovniki in dobrimi družinami v Neumarktu ter organiziral zbiranje živeža in obleke za izgnance.” (Iz požganih domov, 1994, str. 11)

V župnijskem arhivu v Komnu sta ohranjeni krstna in mrliška knjiga, ki ju je dekan pisal v taborišču.

“Krstil sem v Neumarktu 65 otrok in pozneje v Daggendorfu še dva. Nekateri otroci so bili že pet do šest let stari, rojeni v Rusiji. Zima je bila in so imele matere te otročiče zamotane in zabubane, da je trajalo nekaj časa, preden so jih odvile. /…/ Vse slučaje krstov in pogrebov sem seveda točno vpisoval …” (Kronika, Iz požganih, 1994, str. 38, 44)

“Korespondenca. Ker smo nekateri ostali v lagerju, je bila tu nekaka centrala, kjer se mi je nabralo 400-500 naslovov naših ljudi, ki so bili raztreseni po celi Bavarski. Mnogo je bilo dopisovanja. Ljudje so poročali, kako se jim godi, in vpraševali po novicah iz domovine in lagerja. K nam so namreč vedno novi prihajali in so nam kaj povedali, kar je vse zanimalo. Zelo važno je bilo tudi posredovanje naslovov med našimi ljudmi samimi, ki bi drugače ne vedeli eden za drugega.” (Kronika, Iz požganih, 1994, str. 45)

Dekan je zapisal: “Na Nemškem v Neumarktu, Hofplan 3, sva z g. Renerjem, kaplanom, srečala nepozabne ljudi, ki so nam tekom internacije neutrudno pomagali: Ludvik Heigl, sestra Rezi in gluha in slepa Ana. Imenovali smo to hišo Betanijo, kamo sva hodila z gospodom kaplanom iz lagerja po pomoč, kot Jezus iz sovražnega Jeruzalema v Betanijo, kjer so bili njegovi prijatelji Lazar in dve sestri (kakor pri Heiglu). O koliko sem na vsej tej poti srečal ljudi, ki so trpeli in umirali, pa so bili polni vere in zaupanja v Boga, ki so mislili, da so grešniki, in niso vedeli, da so svetniki. Tihi, dobri, ponižni in hvaležni ljudje.” (Iz požganih domov, 1994, str. 11)

20. julija 1945 se je dekan Kos vrnil iz internacije v Komen.

“Nova oblast v Komnu mu ni bila naklonjena, saj je moral za dva meseca v zapor. Kljub svoji plemeniti požrtvovalnosti za izgnance, tudi za ceno svojega življenja, je tako vseeno postal žrtev povojnega preganjanja duhovnikov. O tem dogodku ni hotel nikoli govoriti.” (Iz požganih domov, 1994, str. 11)

Od 22. aprila do 20. maja 1956 je opravljal duhovniško službo v komenski župniji samo kaplan Srečko Šuligoj.

Leta 1964 je dobil častni naslov monsignor.

Po upokojitvi leta 1971 je delal kot bolniški kurat v bolnišnici v Šempetru pri Gorici.

Na Sveti Gori je 1973. leta daroval zlato mašo.

“Kaj naj bo vendar drugo še kaj vredno, ko je Bog človeka popeljal v mrtvi dom, da vidi tako rekoč na dno človeškega bivanja, kjer odpove vse človeško upanje in je na vidiku samo še mrtvašnica in grob, a se nad vsem tem vendarle sveti velikonočna zarja vstajenja.” (Iz požganih domov, 1994, str. 11) 

3. julija 1983 je v Komnu daroval biserno mašo.

Umrl je 22. julija 1987 v Šempetru. Pokopan je v Komnu.

16. aprila 1983 je Krajevna konferenca SZDL Komen podelila dekanu Kosu spominsko značko za zasluge in požrtvovalno delo v času NOB.

19. julija 1991 mu je dodeljena Častna listina ob 50-letnici OF slovenskega naroda za pomoč primorskim izgnancem v Nemčiji med leti 1943/1945.

Ob stoletnici rojstva Viktorja Kosa, septembra 1999, so v Podmelcu, na tamkašnji farni cerkvi odkrili spominsko ploščo rojaku – duhovniku Viktorju Kosu in vzidali pomnik tudi na njegovi rojstni hiši v Podleskovcu. 

Leta 2007 je občina Komen podelila dekanu Kosu plaketo častnega občana. Sprejel jo je njegov nečak gospod Ivan Kos.