Prva svetovna vojna

“Ozemlje Slovenije je bilo v času prve svetovne vojne del Avstro-Ogrske. Ob izbruhu vojne so večino slovenskih mož vpoklicali v pehotne polke III. graškega korpusa, nekateri pa so šli na balkansko bojišče v boj s Srbijo in na vzhodno galicijsko fronto.
Vihar prve svetovne vojne zadane tudi ozemlje slovenskega primorja in njenih prebivalcev 23. maja 1915, ko Italija napove vojno habsburški monarhiji. S tem se v Evropi odpre novo in eno najbolj težavnih bojišč v človeški zgodovini: soška fronta.

Tomačevica je bila del zaledja soške fronte. V vasi so bivali vojaki, ruski ujetniki, v cerkvi Device Marije Obršljanske je bila bolnišnica za ranjene vojake.

Vzhodno od vasi, na desni strani ceste v smeri Kobjeglave, so avstro-ogrske enote izkopale kaverno, v kateri so se leta 1916 in 1917 nahajale ogrske (madžarske) enote. Napisi na vhodu v kaverno in madžarski grb naj bi bili vidni še danes. Barake, ki so jih uporabljale avstro-ogrske enote kot klavnice za oskrbo moštva z mesom, so stale vzhodno od vasi v Črešnjah. V dolini, severozahodno od vasi so bile zidane barake in šotorišča za počitek rezervnih enot. V Zavodih med Tomačevico in Kobjeglavo so imeli topničarji strelišče za stalno urejenost enot. V jugozahodnem delu vasi in v okolici do cerkve Device Marije Obršljanske so stala raznovrstna barakarska naselja za različne delavnice. Avstroogrske enote so v centru vasi zgradile tudi vodni zbiralnik. Prebivalci pa so bili kot večina Kraševcev v begunstvu v taborišču Steinklamm. (Močnik, 2005)

Domačini so se med vojno izselili v razne kraje po Sloveniji (Orlek pri Sežani, Domžale, Trzin, Metlika, Dvorje na Gorenjskem), nekateri pa so bili tudi evakuirani v begunsko taborišče Steinklamm v Avstriji.

,,V Steinklammu je konec leta 1917 skupaj prebivalo med 5.000 in 6.000 beguncev. V taborišču je bila tovarna krompirjeve moke in begunke so delale pri prebiranju, čiščenju in lupljenju krompirja. Taborišče je imelo lastno električno centralo, pošto, prodajalno tobaka, trgovske prostore, gasilsko službo, cerkev, šolo ter številne bolnišnice.’’ (Kronika, 2006)

“Med prvo svetovno vojno se je Avstro-Ogrska srečala s pojavom množičnega begunstva. Do danes še nimamo točnih podatkov, iz katerih bi bilo razvidno točnejše število slovenskih beguncev, ki so se zaradi sovražnosti na soški fronti umaknili iz Goriške. Prvi val so že v maju 1915 sprožili začetni spopadi na mejnem področju, drugi italijanska zasedba Gorice v avgustu 1916, tretji pa italijanski prodor na Banjško planoto v avgustu 1917.” (Podberšič, 2012, str. 9)

“Leta 1916 je prišel ukaz, da morajo vsi prebivalci iz vasi v begunstvo na Kranjsko ali pa v taborišče v Steinklamm. Frančiška Buda (roj. Švagelj, 1879-1962) je bila sama z otroki, ker je bil mož Vincenc Buda  (1874-1947) na fronti. Predno se je odločila za odhod, je prodala sod vina in vso živino, razen krave. Odločila je, da gre z družino proti Ljubljani. Na voz je naložila štiri otroke, nono, živež, obleko in ostale potrebne stvari. Od doma je vzela še slamoreznico in kravo. To so odpeljali s tovornim vlakom. Z otroki in nono pa so se peljali s potniškim vlakom. V Trzinu je od župana dobila majhno hišico. Vsi so spali v eni sobi, ob kateri je bila majhna kuhinja. Frančiška je poleti pridno delala pri hišnem gospodarju in tako zaslužila za hrano. V tem času je otroke čuvala njihova nona. Ob novem letu 1918 je v Trzin prišel na dopust oče Vincenc, ki je bil nadvse vesel, da je videl svojo družino, se najedel in odpočil. V juliju istega leta so se vrnili na opustošene in izropane domove. Bili so veseli, da so spet doma.” (Povzeto po maminih zapisih. Lučka Kukanja Rudež, Solkan, julij 2023)

“V Tomačevici je prva sv. vojna v zaledju pustila svoj pečat. Med ljudmi je vladala velika negotovost. Moške so vpoklicali v vojsko, vaščani so v veliki meri trpeli zaradi posledic vojnih dogodkov. Prebivalstvo je najbolj pestilo pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin in dela. Življenje je bilo za družine zelo težko.” (Spomini, 2023, str. 108)

“Na Krasu so bili za avstro–ogrsko vojsko težki življenjski pogoji. Največji problem je bila oskrba z vodo. Primanjkovalo je pitne vode in otežena je bila higienska oskrba, zaradi česar je prihajalo do dehidracije, epidemičnih bolezni in smrti. Vaško prebivalstvo se je moralo prilagoditi vojaškim ukazom – komandi, kot se je reklo.” (Spomini, 2023, str. 119)

Leta 1914 so šolsko mladino spodbujali naj se prijavi k prostovoljnemu delu in pomaga vojakom na fronti. Nabirali so med drugim denar za nakup volne. “Šolske deklice naših šol: Komen, Volčjigrad, Tomaževica-Malidol in Sveto so spletle pod vodstvom učiteljic (Ingerl-Komen, Žigon-Volčjigrad, Brumen-Tomaževica-Malidol in Ipavec-Sveto) iz nakupljene volne zimske potrebščine za naše bojevnike.” (Učiteljski tovariš (04.12.1914), letn. 54, št. 41, str. 4.)

“Tudi v občini Tomaževica-Malidol se je nabralo nekaj prispevkov za volno za naše bojevnike. Gospodična učitelijca-voditeljica v Tomaževici, Apolonija Brumen, je nabrala vsega skupaj 26 K. Darovali so v Tomaževici: gč. Apolonija Brumen, Furlan Ivan, Sibelja Leopolda, Ščuka Rozalija, Šibelja Pavla, Mrzek Mihaela, Ščuda Ana, Mesar Vincenc, Mrzek M., Švara Ivana, Hervatin Ana, Colja Antonija, Ščuka Andrej, Lisjak Ana, Pečenko Alojzija, Švara Lucija, Švara Antonija, Ščuka Amalija, Rudež M., Petelin Anton, Verč Alojz, Petelin Ida, Petelin Kristina, Grbec Uršula, Pečenko Frančiška, Buda Frančiška, Furlan Alojz, Bandelj Jožefa, Bandelj Ivan, Furlan A., Buda Leopold.” (Edinost (22.10.1914), letn. 39, št. 264, str. 2.)

“Na srednjem Krasu je bilo še 22. majnika zelo tiho. In izbruhnili so nato najdivjejši, najbesnejši, najstrašnejši viharji ognja, kakršnega smo doživeli v tej vojski; morebiti je bil najstrašnejši vseh bitk. /…/ In kadar je zapihala burja vmes, so drvili žari, vpognili so se in so se podili liki začarana vojska duhov v plašču plamenov. Z vseh strani se žare miriade bliskov; tla so se tresla vsled neizkončnega grmenja. Tisti, ki je nekdaj poznal Kras, ga ne bo več spoznal. Izginila je Kostanjevica; le kup bele podrtije je ostal. Temnica je le še bela pega na golem griču, a nekoč jo je obdajalo drevje. Ne stoji več nobeno drevo; nobenega travnika ni več; planota se je izpremenila v prazno puščavo zdrobljenega skalovja z nekaterimi radnjimi pepelnimi grmiči. Kras je danes podoben mrtvemu planetu.” (Slovenec: političen list za slovenski narod (08.06.1917), letn. 45, št. 129, str. 3.)

“Prve večje spomine kraških ofenziv ima Temnica. 51 težkih granat, kalibra 30 cm, je padlo tudi okrog kolodvora v Dutovljah. Ena je porušila dober kos kolodvorskega poslopja; dalje laška artilierija ni streljala; precej so jih dobili kraji Kobljaglava, Tupelče, Gabrovica, Tomaževica, Komen in Suta-Sveto, a brez znatne škode. Temnica je s cerkvijo vred vsa porušena, ravno tako sosednje Novelo. In naši junaki so vzdržali nepremično v tem groznem peklu ter se niso ganili niti za ped zemlje. Ne veš, ali bi strmel ali jokal na tem kraju!” (Slovenec (07.12.1917), letnik 45, številka 281, str. 1.)

Podrobnejše se sporoči beguncem širom Avstrije stanje hiš doma in sicer v Komnu in sosedni vasi. Kako izgleda okolica Komna in Gorjanskega.
“Dne 3. t. m. smo si ogledali duhovniki in oba župana iz Komna in Gorjanskega ti dve vasi in vso njeno okolico. /…/ Tomaževica: šola je dobra in tudi hiše št. 39, 29, 14 in 19. Od granat ni nobena zadeta. Neuporabne so: št. 38, 13, 12, 11, 36 in 43. Ostale so za silo uporabne z enim ali dvemi prostori. Malidol: Vse hiše imajo streho; in za skrajno silo bi bile uporabne. Nekoliko boljše hiše so št. 10, 15, 14 in 9.” (Slovenec (15.12.1917), letn. 45, št. 287, str. 7.)

“Županstvo Komen naznanja svojim občinarjem, da si je ogledal župan vse domove županstva, ki so manj ali več poškodovani. V Komnu, Preserjih in Svetem so porušene nekatere hiše od granat. Skoraj vsem hišam manjkajo vrata, okna in nekaterim tudi podovi. Prebivanje v teh hišah v zimskem času je nemogoče. C. kr. okr. glavarstvo sežansko naznanja beguncem potom županstva, da je vojaška oblast do nedoločenega časa iz varnostnih ozirov strogo prepovedala zahajanje v občino Komen (Komen, Preserje, Sveto, Tomaževica, Malidol, Volčjigrad). Občinarji naj ne zahajajo po nepotrebnem domov, ker jim vojaška straža vhod zabrani. Čim bodo dani pogoji za povrnitev v ljubljeno domovino, se občinarji potom časopisov obvestijo.” (Slovenec (27.11.1917), letn. 45, št. 272, str. 4.)

Kako so vojaki preživljali dneve med prvo svetovno vojno? Borili so se, ker je bila njihova dolžnost in istočasno so čutili strah. Mladi fantje so bili. Hodili so v mrazu po gorah in nosili težko breme. Bili so lačni in utrujeni. Stalno so se slišali streli, dan in noč, spanja je bilo malo. Zboleli so. Večkrat so se ustavili in mislili na dom, na starše in pogrešali so prijetno toplino domačega okolja. Zato so napisali  razglednico, da so živi, da pogrešajo lepe trenutke, katere so doživljali z mamo ali ženo, in da čakajo z upanjem, da se bodo kmalu vrnili domov. Medtem so žene in mame doma molile …

V Tomačevici je prva sv. vojna pustila svoj pečat. Ranjeni in mrtvi vojaki, porušene stavbe, pomanjkanje, lakota in predvsem velika  negotovost. Otroci niso hodili v šolo, moški so bili v vojski, družine so bile velike in hrane ni bilo dovolj za vse. Zato so bili mladi fantje prisiljeni iskati delo drugje, mlada dekleta so se poročila in se preselila v sosednje vasi ali v druge kraje.

’’Pred nama so se v domišljiji razprostirale brezkrajne ruske pokrajine, o katerih sva slišala pripovedovati naše očete in dede, ki so bili kot avstrijski vojaki padli v ujetništvo, doživljali oktobrsko revolucijo, vpijali vase ideje socializma, govorili o Leninu, pravičnosti in svobodi …’’ (Šibelja, 1981, str. 26)