Ko ustno izročilo ne zadostuje več
Dolga je pot skozi zgodovino medčloveških komunikacij in v meglicah preteklih tisočletij so skriti trenutki, ko gib postane beseda, ko beseda postane podoba, črka. Iz naravne potrebe človeka po ohranjanju sporočil, zapisovanju dogodkov … od preprostega podobopisa pa vse do stiliziranih črkopisov, ki predstavljajo glasove.
Po tisočletjih ohranjanja duhovne vezi med ljudmi preko ustnega izročila sta v primeru stare celine ‘izum’ pisave, točneje fonetične pisave, ter razvoj pisnih podlag – od kamna, glinenih tablic, lesenih deščic, prepojenih z voskom, papirusa, pergamenta … do papirja – v srednjem veku, sploh znotraj zidov samostanskih skriptorijev ter na dvorih, sprožila živahno dejavnost pisanja in prepisovanja starejših besedil.
Prevajanje jezika v pisavo ima v primeru slovenščine dokumentirane začetke v 10. stoletju, če izvzamemo v marmor vklesan stavek v slovenščini na Čedajskem spomeniku iz sredine 8. stoletja. Koroška ima posebno mesto v razdobju slovenskega pismenstva, saj so t. i. Brižinski spomeniki, najstarejši ohranjeni zapis v slovenščini, nastali na današnjem avstrijskem Koroškem, v dolini reke Bele, oziroma v okolici Vrbskega jezera. Pisava Brižinskih spomenikov je latinična karolinška minuskula. Drugi najstarejši obsežnejši spomenik slovenskega pismenstva, Rateški oziroma Celovški rokopis, iz okrog 1380 pa je spisan v gotici, pisavi nove družbe, ki so jo narekovale nove potrebe, gosje pero, kot novo pisalo ter gotski nazori o lepoti.
.jpg){kind=link}