Srečko Kosovel je začel osnovno šolo obiskovati v Tomaju leta 1909.
Jeseni leta 1916 se je vpisal na ljubljansko realko, na kateri je sodeloval pri šolskem leposlovnem glasilu Kres, ki ga je urejal sošolec in prijatelj Branko Jeglič.
Kosovelova najzgodnejša dela, podpisana s psevdonimom S. Sinočka in Vid, tudi Svetovid, so razpršena po dijaških listih.
V šolskem letu 1920/1921 se je Kosovel posvečal urejanju in izdajanju lastnega literarnega lista Lepa Vida. Prva številka je izšla februarja 1922 in je imela podnaslov ‘mesečnik literarnega krožka Lepa Vida’ – krožka, v katerem so se okrog profesorja francoščine Dragana Šande zbirali mladi navdušenci za književnost. Jeseni leta 1922, po šestih številkah, je list zaradi denarnih težav prenehal izhajati.
Oktobra leta 1922 se je vpisal na ljubljansko univerzo. Na Filozofski fakulteti je obiskoval predavanja iz romanske književnosti, slavistike, filozofije in zgodovine umetnosti.
V času študija je Kosovel objavljal v številnih publikacijah: Zvonček, Novi rod, Trije labodi, Vidovdan, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Ženski svet, Gruda, Mladika, Edinost … Pogosto je javno nastopal s predavanji na literarnih večerih, objavljal glose in eseje; poleg poezije je pisal tudi prozo in dramske osnutke. Izjemnega pomena so tudi njegova bogata korespondenca in dnevniki.
Jeseni leta 1924 je spoznal Cirila Debevca, s katerim je ustanovil Literarno-dramatični krožek ‘Ivan Cankar’, v okviru katerega so se člani sestajali na bralnih ali debatnih večerih, organizirali predavanja in obiskovali kulturne prireditve. Leta 1925 je krožek dobil svoje glasilo – revijo Mladina.
Iz pisem prijateljem in bratu izvemo, da je oktobra leta 1925 pripravljal svojo zbirko Zlati čoln; izbrane pesmi je prepisoval in pripravljal za tisk. Zbirka ni bila izdana v času njegovega življenja in Kosovelov izbor pesmi ni ohranjen.
Konec februarja leta 1926 je Kosovel sodeloval v recitacijskem večeru v Zagorju, ki ga je organiziral krožek ‘Ivan Cankar’. Bral je uvodni govor, ki je bil pozneje objavljen pod naslovom ‘Umetnost in proletarec’ (Mladina (1925/1926), letnik 2, številka 8/10).
Močan prehlad, posledica dolgega čakanja na vlak v ledeno mrzli čakalnici zagorske železniške postaje, je Kosovela prikoval za posteljo. Navidezno okrevanje mu je omogočilo, da je 27. marca odpotoval v Tomaj, kjer se je bolezen ponovila. Umrl je v Tomaju 27. maja 1926, »star 22 let, 2 meseca, 9 dni« (Berger, 1982, str. 10), kjer je tudi pokopan.
Kosovelovo rokopisno zapuščino hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Več kot tisoč pesmi in nekaj sto drugih besedil (esejev, razprav, pisem, dnevniških zapisov in osnutkov) sestavlja impozanten opus, če se zavedamo, da se je »njegovo zrelo ustvarjalno obdobje začelo na univerzi v letu 1923 in končalo z njegovo nenadno smrtjo leta 1926« (Vrečko, 2011, str. 32).
Leta 1927 je Alfonz Gspan izdal prvi izbor Kosovelovih pesmi. Leta 1931 je Anton Ocvirk pripravil Izbrane pesmi. Prvo knjigo Kosovelovega Zbranega dela je isti urednik pripravil leta 1946 in drugo izdajo prve knjige leta 1964. Preostale knjige so izhajale do leta 1977 (druga knjiga 1974, oba dela tretje knjige 1977).
Leta 1967 so izšli Integrali ’26, ki jih je prav tako uredil Anton Ocvirk.
Ob stoti obletnici Kosovelovega rojstva, leta 2004, sta izšli dve pomembni knjigi Kosovelove poezije: Ikarjev sen Aleša Bergerja in Ludwiga Hartingerja ter Man in a Magic Square, izbor Kosovelove poezije v angleščini, ki ga je pripravil Janez Vrečko. Leta 2009 je Marjan Dolgan izdal še neznani del Kosovelovega opusa v knjigi Iz zapuščine. Leta 2007 je Tatjana Rojc izdala dotlej neznana pisma Kosovelu.
Kosovelova dela
Kosovelova dela v slovenščini, članki
Prevodi Kosovelovih del
