Pričujoči članek predstavi Knjižnico Brežice od njenih začetkov pa vse do danes. Z drugimi besedami: od evidenčnih listkov do računalniškega vzajemnega sistema COBISS in/ali od potujočih kovčkov do bibliobusa. Osnova za pripravo zapisov o knjižničnih začetkih je bila rokopisna kronika, ostali podatki so vzeti iz raznih poljudnih in strokovnih besedil ter uradnih dokumentov. Skozi leta se je pozornost s knjižničnega gradiva prenesla k članom in uporabnikom knjižnice. Ključnega pomena pri pripravi programov knjižne in knjižnične vzgoje za najrazličnejše ciljne skupine uporabnikov je tudi podpora prostorov, v katerih knjižnica deluje. Začetnim preimenovanjem in reorganizacijam ter večkratnim selitvam je v šestem desetletju obstoja brežiške knjižnice, s pridobitvijo novih prostorov, sledila ustalitev. Tej pa širitev in oživitev raznolikih vsebin, dostopnih širši javnosti.
Ključne besede: Knjižnica Brežice, knjižnica, Brežice, zgodovina, razvoj
Ustvarjamo. Rastemo. Se povezujemo, širimo in bogatimo.
Uvodne besede ponazarjajo poslanstvo Knjižnice Brežice, ki piše že več kot sedem desetletij obsežno zgodbo. V tem času pa je rasla, se razvijala in se razcvetela.
Knjižnica Brežice se je v letih od njene ustanovitve do danes širila, bogatila in vsestransko razvijala. V svojem delovanju je imela večje in manjše vzpone. Začetnemu nabiranju knjig za ustanovitev knjižnice so sledile večkratne selitve v vedno večje prostore. Najprej je knjižnica delovala v učilnici brežiške osnovne šole, leta 1955 se je preselila na Cesto prvih borcev, deset let kasneje v novozgrajeni prosvetni dom, leta 1980 v prostore današnje Dvorane Savice Zorko, ob 60. obletnici, leta 2006, pa se je razcvetela v novozgrajenem prizidku.
Ljudska knjižnica Brežice, Občinska matična knjižnica Brežice, Knjižnica Brežice – tri stopnje v razvoju splošne knjižnice v Brežicah po drugi svetovni vojni.
Ustanovitev knjižnice je bila nadaljevanje predvojne knjižnične dejavnosti v Brežicah, ki sta jo razvijali predhodnici Slovenska čitalnica in Sokolska knjižnica (Bemkoč, 1996).
Ko so se v prvih mesecih po drugi svetovni vojni Brežice po štirih letih praznine vsestransko prebujale, so ljudje potrebovali tudi stik s slovensko besedo. Zato so kmalu zbrali skrite slovenske knjige in še z nekaj darovi ustanovili ljudsko knjižnico, ki je od ustanovitve nenehno prostorsko in vsebinsko rasla, z njo pa tudi številne generacije bralk in bralcev.
