Celjski zbornik velja za najstarejši zbornik z domoznansko vsebino v Sloveniji. Ideja zanj se je na začetku 50. let 20. stoletja porodila v tedanjem klubu celjskih kulturnih delavcev, formalno pobudo za pripravo pa je podal Gustav Grobelnik. Njegov prvi zvezek z letnico 1951 je izšel kot jubilejni zbornik ob petstoletnici mesta Celja. Izid zbornika (dejansko je v roke bralcev prišel šele na pomlad 1952), za katerega je poskrbel Svet za prosveto in kulturo mesta Celja, je opazno spodbudil kulturno in znanstveno delo v mestu. Drugi zvezek je bil v Celjski tiskarni natisnjen šele nekaj let pozneje, leta 1957, ko je mesto priredilo festival »Celje 1957«. Občasno, odvisno od uredniških in finančnih možnosti, je zbornik nato izhajal vse do leta 1997. Njegov zadnji, 30. zvezek, je bil posvečen 100-letnici Narodnega doma, »simbolu žilavega slovenstva in njegove rastoče politične in gospodarske moči«, kot je v uvodniku zapisal takratni celjski župan Jože Zimšek.
V njem so objavljali številni prepoznavni strokovnjaki (med njimi na primer zgodovinar Janko Orožen, umetnostni zgodovinar Ivan Stopar, literarni zgodovinar Bruno Hartman, zgodovinar Janez Cvirn), ki so v svojih člankih obravnavali zgodovino, umetnostne spomenike, arheološke ostaline, pomembne osebnosti, geografijo in etnologijo področja, gospodarski razvoj, zdravstvene razmere, kulturno življenje in druge teme, povezane s Celjem in njegovo širšo okolico.
Umetnostni zgodovinar Jože Curk je leta 1978 v oceni naporov založnika in uredniškega odbora (v njem so do takrat najdlje sodelovali Gustav Grobelnik, Tine Orel, Vlado Novak in Juro Kislinger) Celjskega zbornika izpostavil njegove kvalitete: »vsebinsko pestrost, tematsko bogastvo in raziskovalno tehtnost objavljenih sestavkov […] ponuja v uporabo in nadaljnjo študijsko obdelavo. Mnogim prispevkom daje še posebno strokovno veljavo sistematika, ki jih povezuje, saj vrsta avtorjev skozi več letnikov objavlja svoje raziskovalne dosežke, ki se povezujejo v obsežnejše opuse z določeno tematsko naravnanostjo. Iz takega sodelovanja se je izoblikoval sorazmerno ozek krog zvestih sodelavcev, ki se z leti sicer polagoma spreminja, vendar pa v jedru počiva na imenih: Janko Orožen, Vera Kolšek, Lojze Bolta, Milan Natek, Anton Sore, Ludvik Rebeušek, France Jesenovec, Aleksander Hočevar, Janko Lešničar, Gustav Grobelnik, Vlado Novak in še nekaterih.«
Osrednja knjižnica Celje je bila s svojimi knjižničnimi predhodnicami ves čas izhajanja Celjskega zbornika z njim tesno povezana: Vlado Novak, ravnatelj Študijske knjižnice v Celju in kasnejši v. d. ravnatelja Osrednje knjižnice v Celju, je bil vse do svoje smrti član njegovega uredniškega odbora (1951–1994) in v letih 1971–1981 tudi njegov odgovorni urednik. Leta 1990 je celjska knjižnica od Kulturne skupnosti občine Celje prevzela izdajanje Celjskega zbornika, njegova založnica pa je postala Mestna občina Celje (takrat imenovana še Skupščina občine Celje). Glavni urednik zbornika je bil v tem času Janko Germadnik, direktor Osrednje knjižnice Celje (do leta 1990 je ta nosila ime Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju), odgovorni urednik pa najprej Janez Cvirn (1990–1992), zatem Branko Goropevšek (1993–1997), ki je kasneje postal direktor knjižnice. Svoje prispevke za Celjski zbornik so redno pripravljali tudi drugi sodelavci Osrednje knjižnice Celje (Ivanka Bauman, Drago Cvetko, Dane Debič, Antonija Fras, Tatjana Kač, Jožefa Kirn, Milena Simonič, Alenka Vrabl).
Leta 2014 je Osrednja knjižnica Celje poskrbela za digitalizacijo vseh tridesetih zvezkov Celjskega zbornika, ki so odtlej prosto dostopni na portalu Digitalna knjižnica Slovenije: URN:NBN:SI:spr-T3FZSE5N
Celjski zbornik še danes predstavlja pomemben vir informacij za vse, ki jih zanima zgodovinski razvoj Celja in njegove širše okolice. Mnoge objave namreč še vedno predstavljajo referenčno osišče in izhodišče za nadaljnje poglobljene raziskave.
