V času, ko s pomočjo sodobne tehnologije vsak trenutek zlahka ujamemo s fotografijo in jo v hipu delimo po digitalnih kanalih, se zdi tiskana razglednica skoraj pozabljena. A še pred dobrim stoletjem je bila razglednica eno najpomembnejših sredstev osebne in množične komunikacije. Predstavljala je vez med kraji, ljudmi in kulturami ter hkrati slikovit dokument prostora in časa. Prav zaradi tega so stare razglednice danes izjemno dragocen zgodovinski vir.
Evropo in z njo tudi naše kraje je konec 19. stoletja zajela prava zbirateljska mrzlica – zlati vek razglednic. Takrat je skoraj vsak kraj dobil svojo razglednico, ljudje vseh starosti in družbenih slojev pa so jih množično pošiljali in zbirali. Premožnejši so razglednice skrbno celo shranjevali v posebne albume. Po njihovi zaslugi se je do danes ohranilo izjemno število starih razglednic, ki nam ponujajo romantičen in hkrati dokumentaren pogled v preteklost naših mest in pokrajin.
V prvih letih obstoja so imele razglednice nekoliko drugačno podobo kot danes. Zadnja stran je bila sprva namenjena izključno naslovu, sporočilo pa je bilo zapisano kar ob slikovnem delu na sprednji strani. Zaradi vse večje razširjenosti in praktičnih potreb so leta 1904 razglednico preoblikovali v obliko, kakršno poznamo še danes: zadnja stran je bila razdeljena na dva dela – desni za naslov in znamko, levi za sporočilo.
V naših krajih so se razglednice prvič pojavile v prvi polovici 90. let 19. stoletja. Na Dunaju je bila takrat izdana prva serija razglednic z upodobitvami večjih slovenskih krajev, kmalu zatem pa so jih začeli izdajati tudi domači založniki. Med najlepše in najdragocenejše sodijo razglednice iz obdobja pred prvo svetovno vojno.
Posebno mesto v tej zgodbi ima Celje. Najstarejša znana razglednica Celja je bila izdana leta 1892. Gre za razglednico, ki že takrat ponuja panoramski pogled na mesto in njegovo okolico ter jasno priča o pomenu Celja kot prometnega, gospodarskega in kulturnega središča. Takšne razglednice niso le estetski predmeti, temveč dragoceni zgodovinski dokumenti, ki razkrivajo urbanistični razvoj mesta, nekdanje podobe stavb, prometnih poti in vsakdanjega življenja.
Vso to bogato dediščino danes skrbno hrani in ohranja Osrednja knjižnica Celje, natančneje njen domoznanski oddelek. Zbirka razglednic je ena večjih in pomembnejših tovrstnih zbirk v Sloveniji. Obsega več tisoč enot, ki prikazujejo Celje, njegovo okolico ter druge slovenske kraje in pomembne prometne povezave, zlasti železnico, ki je močno zaznamovala razvoj mesta.
Zbirka se nenehno dopolnjuje, del razglednic pa je digitaliziran in dostopen širši javnosti. S tem knjižnica omogoča, da dragoceni vizualni zapisi preteklosti niso več skriti le v omarah in albumih, temveč postajajo živ del kolektivnega spomina in raziskovalnega dela.
Stare razglednice nas opominjajo, kako so naši kraji nekoč izgledali, kako so jih videli in doživljali ljudje pred nami ter kako pomembno je ohranjati drobne, a pomenljive koščke kulturne dediščine. Zbirka razglednic Osrednje knjižnice Celje je zato neprecenljiv zaklad – tako za raziskovalce kot za vse, ki jih zanima zgodovina Celja in slovenskega prostora.
Vir: Stare razglednice Celja. Celje, 2015
