Kraj in cerkev sta oba videti spokojna, skoraj izumrla, in kmalu sta najina nahrbtnika počivala na klopci ob peči, medtem ko sva sami obiskali cerkev, ki je polna zahvalnih tabel. V mali kapeli čudodelne podobe gorijo svečke.
Brezje
Prostor je ovit v rahel mrak, človek začuti hrepenenje neštetih molivcev, ki tukaj prosijo za ozdravitev od kakršne koli bolezni – telesne ali duševne –, in počuti se obdanega z vsemi temi željami, ki tu kot utrujeni metulji prhutajo okrog podobe Brezjanske Marije. Ljudje prihajajo in odhajajo, toda njihovo trpljenje in njihove radosti skozi porajajoča se stoletja in tisočletja ostajajo enaki. Srce je kot violina, na strunah katere vedno znova zazvenijo znane melodije.
Tržič
Tržič: Tukaj so gore vse bolj in bolj zapirale dolino, izpodrinile vse, kar se jim je postavilo na pot, in čisto na koncu tvorile majhno kotlino. V njej leži kraj, ki je bil nekoč čevljarski paradiž. Hiše stopničasto ležijo druga nad drugo, hudourniški potok neprekinjeno tvori slapove, ozke uličice se v zavojih stiskajo ob edino širšo cesto. Ko sem nekoč v svojem najzgodnejšem otroštvu sem pripotovala s kočijo, je v vsaki hiši sedel kak čevljar in tolkel po usnju, medtem ko so pred vrati na dolgih vrveh bingljali že dokončani čevlji in vabili k nakupu. Po vsem kraju se je širil vonj po usnju in čevljarski smoli, in kdor ni pripadal temu plemenitemu cehu, natančno vzeto sploh ni bil človek. Danes spodaj v ozki kotlini stojijo najrazličnejše čevljarske tovarne, čevljarske hišice pa so izgubile svoj čar. V njih sicer še živijo ljudje, cehovski duh pa ne cveti več.
Vrba na Gorenjskem
Vrba na Gorenjskem: Potem ko sva se znova skromno okrepčali, sva se prek več hribov sprehodili do Vrbe, majhnega naselja na ravnini pod visokimi gorami. Čisto poseben čar je bil hoditi proti kraju, ki je ležal na koncu sveta. Stol je tvoril zeleno sivo mračno ozadje, travnik pred Vrbo pa je bil prijazen in brez ene same žive duše. Po nebu so se vlekli temni oblaki in veter se je zaganjal v skromne vrbe nedaleč od potoka.
Rojstna hiša dr. Franceta Prešerna
Vrba je rojstni kraj slovenskega pesnika Prešerna in že iz tega razloga me je zelo zanimala.
Blejski otok: Ko sva – še pred večerjo – morali mimo Blejskega jezera, naju je nagovoril neki fant in nama ponudil, da naju s čolnom odpelje do otoka želja, kar sva takoj sprejeli. To cerkvico[1] sva enkrat že videli v viziji – pravilneje rečeno, videla jo je Thea, kajti sama sem bila kot otrok že večkrat na otoku – in zato je bila dvakrat tako vesela, da se je lahko odpeljala tja. Čisto sami sva stali pod zvončkom želja[2] in vlekli … vlekli za vrv. Svetel ton se je izlival v večerni mrak, se izgubil v širjavi jezera, odnesel najino željo v blag spomladanski zrak …
Bled
[1] Cerkev Matere božje. Sedanja oblika cerkve se je obdržala iz 17. stoletja, ko je bila cerkev prenovljena po ponovnem potresu. Glavni oltar z bogato pozlačeno rezbarijo, ki sega do leta 1747 na osrednji oltarni plastiki predstavlja sedečo Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Stranski oltarji, ki so nastali konec 17. stoletja, pa so posvečeni sv. Sebastijanu, sv. Magdaleni in sv. Ani.
Zvonik cerkve je bil zgrajen v 15. stoletju, ker pa je bil tako kot cerkev prizadet v dveh potresih, potem pa je leta 1688 vanj udarila še strela, je bil večkrat prenovljen. Sedanji zvonik je visok 54 metrov in ima tri zvonove, ki sta jih izdelala ljubljanska zvonarja Samassa in Franchi. Kot cerkev so tudi druge stavbe, kot so obzidje in monumentalno stopnišče, ki šteje 99 stopnic, ohranile svojo podobo iz 17. stoletja. Posebna znamenitost je »zvon želja« v zgornjem strešnem jezdecu nad cerkveno ladjo.
[2] Tako imenovani »zvonček želja« je leta 1534 vlil Franziskusu Patavinus v italijanski Padovi. Legenda pravi, da je takrat na blejskem gradu živela mlada, neutolažljiva vdova. Moža so ji ubili razbojniki in njegovo truplo vrgli v jezero, zato je zbrala vse svoje srebro in zlato ter dala vliti zvon za kapelo na otoku. Vendar zvon tja nikoli ni prispel, saj ga je hud vihar potopil z ladjo in čolnarji vred. Pravijo, da se še dandanes v jasnih nočeh oglaša iz globin. Obupana vdova je po tej nesreči prodala vse svoje imetje in odšla v samostan v Rimu. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na Blejski otok. Kdor s tem zvonom pozvoni in svojo željo sporoči usmiljeni »gospe z jezera«, mu ta željo izpolni.
Zvonček želja
