Grad Pišece: Pišece so prej podobne trdnjavi kot gradu, zato se dvorišče precej dviga in meji na slikovito stransko dvorišče, ki je povsem zaraščeno in se konča s teraso. Tam smo po navadi zajtrkovali.
Grad Pišece
Pod zimskim vrtom je ležal prazen prostor, ki je ali tvoril vhod v podzemni hodnik ali pa je bilo vanj kaj vzidanega. Vsekakor je na enem mestu zazvenel povsem votlo, takoj ko si trdneje stopil po tleh. Tudi stara kapela je imela svoje skrivnosti; celo ob zelo vročih dneh je notri okrog tebe vel nesorazmerno mrzel veter, kot da bi se te rahlo dotikalo nekaj nevidnega. In sploh si se vedno počutil, kamor koli si že šel, kot da te spremljajo tožeča bitja, in to kljub temu da je bil grad videti svetel in naravnost čarobno lep.
Tudi njegova čudovita lega na hribčku pod višjimi vzpetinami ga je delala izstopajoče tihega in odmaknjenega od sveta.
Grad je žal že na prvi stopnji propadanja in bo najbrž kmalu postal ruševina.[1] Preddverje je bilo podobno tistemu v Šrajbarskem turnu, a malo manjše. Če pa si grad gledal iz daljave, so bili njegovi stolpi videti mogočni in slikoviti.
Grad Pišece – dvorišče
Vzpenjali smo in vzpenjali, zagledali cerkvico na Svetih gorah in bili že po dveh urah pred gradom Podsreda.
Podsreda
Toda ker sem izrazila usodno željo, da bi rada videla znameniti pranger[2] v sami vasi, smo sledili skoraj neskončni cesti v dolino in se še uro dlje temeljito potili, preden smo prišli do v bistvu nepomembnega kamna. Za njim se je na vrvici sušilo nekaj platnenih rjuh, a sva ga s Theo kljub temu fotografirali, in prav zaradi tega ozadja je na fotografiji videti bolje kot v resnici.
Pranger v Podsredi
[1] Danes je grad Podsreda lepo obnovljen, v njem so na voljo tudi grajska doživetja in prenočišča.
[2] Sramotilni steber.
