Papana tasta sem vedno z užitkom vzela s seboj na pohode. V lepi pokrajini je brezmejno užival, obšla ga ni nobena senca zle slutnje, njegov obraz, ki je bil na začetku še malce potrt od trpljenja, je postajal vse bolj svetel in vesel.
Očarali so ga stari vodni stolp,[1] brezov drevored ob Savinji,[2] pot skozi Maruškov gozd, pogled s Starega gradu, cerkev sv. Miklavža,[3] ki ni več poznala kapitolske slave, cvetoči kostanji in še posebej vrvež na tržnici, ki ga je hotel doživeti dan za dnem.
Celje in okolica
[1] Jugovzhodni vogalni obrambni stolp je del srednjeveškega mestnega obzidja v Celju, imenujejo ga tudi Špitalski stolp. Zgrajen je bil v drugi polovici 15. stoletja in predstavlja enega izmed štirih še ohranjenih mestnih stolpov. Zanimivost predstavlja plošča z napisom in iztegnjenim prstom, ki kaže, do kam je segala voda ob povodnji leta 1672.
[2] Leta je 1927 je celjska občina uredila park tudi na levem bregu Savinje. Zasadili so brezov drevored ter začeli z izgradnjo promenadne ceste med Kapucinskim mostom in brvjo v mestni park; leta 1930 so promenadno cesto poimenovali Masarykovo nabrežje.
[3] Cerkev stoji na Miklavškem hribu nad mestnim parkom. Postavljena je bila okrog leta 1400, a je doživela več predelav, tako da njena prvotna podoba ni ohranjena. Danes je znana predvsem po treh zlatih oltarjih, ki so posvečeni sv. Miklavžu, sv. Roku in sv. Urbanu. Na vrhu Miklavškega hriba je poleg cerkve sv. Miklavža tudi razgledni stolp.
