Kaj vam pomeni SIJ? Za hip zavlada tišina in potem vsi, kot dobro usklajen pevski zbor, v en glas povedo: Mati fabrika!
Pozen marčevski večer je. Eden tistih zadnjih zimskih večerov, ko zima želi pokazati še vse, kar ji je ostalo od moči. Večerna megla, dež in temperature tik nad lediščem. Dolg dan je že za mano, ko pripeljem pred hišo Šerugovih. Na koncu ulice, obkroženi z naravo, živijo. Še ne izstopim iz avta, ko mi na pragu med vrati široko nasmejan izreče koroško dobrodošlico 34-letni Davorin Šeruga. Preden sem krenil na koroški podaljšan vikend, med katerim sem spoznal pet družin, ki že generacije delajo v SIJ-u, si nisem znal predstavljati, kaj me čaka, kako bo zame ta konec tedna minil, kaj bom občutil, s kom se bom pogovarjal. Če sem povsem iskren, nisem opravil domače naloge, da bi se poučil o celotni sliki železarstva v teh krajih. Ampak z namenom. Nisem si želel ustvariti slike, še preden spoznam ljudi, ki to tradicijo živijo, ki so te doline ustvarili.
In zato popolnoma nevedoč stopim v prijeten dom Šerugovih. Presenečeno se nasmehnem, ko zagledam polno dnevno sobo nasmejanih, meni neznanih oseb, ki me prisrčno sprejmejo. Pričakalo me je kar sedem članov družine, in preden mi vsi utegnejo nameniti tisti ta pravi, močan stisk roke, ki mi sporoča dobrodošel med nami, sta na mizi že pijača in domača potica. Besede in nasmehi kar vihtijo po sobi. Takoj se sprostijo in se mi odprejo.
Spontan pogovor o raznoraznih stvareh zato presekam z vprašanjem. Kaj vam pomeni SIJ? Za zelo kratek čas zavlada tišina in potem vsi, kot dobro usklajen pevski zbor, v en glas povedo: Mati fabrika! In vsi se glasno nasmejimo. Davorin Šeruga takoj doda: To je naše preživetje, delo, strast, neka varnost, prihodnost. Ko vidim po televiziji, koliko je brezposelnih po Sloveniji, se zavedam, kako dobro mi je. Sproščen sem. Vem, da bo plača prišla. Sem lahko miren, ker imam dva otroka, sin Jane je star štiri leta, hči Aleša pa sedem.
Ker takoj začutim neki ponos, neko pripadnost, želim njihovo zgodbo začeti na začetku, davno v preteklosti. V trenutku, ko je prvi član njihove družine stopil v železarno. Takrat se oglasi Ivan Ivartnik, Davorinov dedek, in umirjeno pove, da je že njegov oče, prav tako Ivan, delal v železarni davnega leta 1940. Spominjam se, mene je oče, kot malega dečka, peljal s kolesom, da sem pogledal, kje dela. Dobro se spomnim tega trenutka, ko sem stal ob njem. Moj oče Ivan nas je peljal v ta svet, in smo mu zelo hvaležni. Ivan je danes tukaj najstarejši. V pokoju je že od leta 1990, zato ga vsi, ko začne govoriti, radi poslušajo. V mojem času, jaz sem začel leta 1955, so začeli poučevati metalurgijo. In takoj ko smo se mi takrat izurili, smo imeli šiht, tega ni povsod. In še danes je tukaj tako! Ko se nekdo izobrazi, dobi službo. Tega drugod ni. Ponosno me pogleda v oči in nadaljuje. Takrat so nam gradili stanovanja, domove. Za mali denar smo dobili dom. In tako smo si lahko vse ustvarili. Smo pa res veliko delali. Se nasmeji, ko mu vsi drugi prikimajo in dodajo: O, ja. Dela se pa veliko. Takoj ko Ivan za trenutek ostane brez besed, Davorin, najmlajši od vseh, ki še danes dela v železarni, z mize, na katero so, še preden sem prišel, položili veliko slik in raznih dokumentov, ki pričajo o bogati zgodovini Šerugovih, privzdigne fotografijo in pove: To je pa slika prvega delavskega sveta, ustanovljenega v železarni. Ponosno se s stola malenkost dvigne in proti fotografu pokaže fotografijo. Poglej, to je moj deda. Vsi na kavču ponosno prikimajo in dodajo: Ja, to je naš Ivan. Na svoji koži začutim njihov ponos, ko se v trenutku vsi za malenkost dvignejo, da bi si tudi sami še enkrat pogledali fotografijo.
Ponovno razbijem krajšo tišino in izkoristim trenutek za vprašanje: Kaj bi bilo, če ne bi bilo tukaj železarne? Kaj bi bilo brez SIJ-a? jih vprašam. NIČ! mi odgovorijo v en glas. Malenkost obrnem vprašanje in jih vprašam: A sem preveč drzen, če rečem, da bi bila koroška identiteta popolnoma drugačna brez železarske zgodovine? VSEKAKOR! 100-odstotno! Ja! še bolj v en glas povedo, Ivan, najstarejši med njimi, se na kavču ponosno vzravna. Tudi mene začutijo, kako dvignem pogled, kako tudi sam postanem ponosen na njihove ponosno izrečene besede. Pa vi čutite, kako ponosni ste na te kraje? Se zasmejijo. Zdaj ko nas tako sprašuješ, šele vidimo. In vsi se nasmejimo.
Prijeten dom imajo, družinski, topel. Čuti se, da so si ga zgradili sami, z denarjem, ki so si ga trdo prigarali v železarni. Zato jih vprašam: Kaj ste si lahko privoščili zaradi dela v železarni? Skorajda vsi v en glas povedo: Vse, kar imamo. Ti dve hiši, v katerih živimo. V tej polovici živimo mi Šerugovi, v drugi polovici pa Ivartnikovi.
Še dolgo v večer se pogovarjamo. Izjemno prijetno se počutim. Še nekaj ur prej sem bil na poti k popolnim neznancem, sedaj pa sedim v njihovem domu, in lahko rečem, da vem, kdo so, od kod prihajajo in kam gredo. Železarji so. Delavni in pošteni ljudje. Tik preden grem, mi Davorin želi pokazati še nekaj. Nekaj, kar vsem njim zelo veliko pomeni. Na mizo položi pismo. Staro. Pismo sodelavcev, ki so ga posvetili Ivanu, ko je odšel v pokoj. Preden je odšel, jih je namreč vse še enkrat obiskal. Tako piše v pismu: V čast mi je, da se lahko v imenu vseh nas zahvalim za to velikodušno potezo, ker si nas hotel vse še enkrat videti skupaj. Tako srečanje je nekaj drugega kot pa poslavljanje od posameznikov v tovarni. Tudi mi se lahko nocoj od tebe drugače poslovimo. Še zdaleč ne mislimo na slovo, le ti odhajaš iz naše ožje jeklarske družbe. Prepričan sem, da boš še prišel med nas, da se bomo srečali še večkrat, saj si še velik korenjak. S teboj sem delal 20 let. Vesel sem bil takih poštenjakov. To je bila tvoja največja odlika, poleg vseh drugih.
Davorinu se zahvalim, ker mi je to pokazal. To ni samo pismo. Je odraz vsega, kar so tukaj ljudje. Kar so postali skozi delo v železarni. Pozdravimo se, tokrat si ne stisnemo rok. Objamemo se.
