Med prikuhami zavzema prav gotovo najpomembnejše mesto zelenjava. V prvi polovici 19. stoletja je meščanska družba zaradi velike porabe mesa potrebovala novo vrednoto in to vlogo je v prehrani začela igrati zelenjava. Prvo vegetarijansko društvo je tako že v 18. stoletju nastalo v Manchestru in pod vplivom novih teženj je zelenjava počasi pridobivala svoj pomen v prehrani, kljub temu, da za vse sloje ni bila enako dostopna.
Medtem ko so celjske meščanke na svojih vrtovih pridelovale raznovrstno zelenjavo, ki jo je že sredi osemdesetih let 19. stoletja pričelo priporočati tudi takratno strokovno časopisje, so bile gospodinje na podeželju nekoliko odrinjene od teh trendov. Še vedno je tam prevladovalo sveže ali kislo zelje. Vsaj v Savinjski dolini je bila skoraj enako pomembna tudi repa, ki je ponekod zelje celo nadomeščala. Že po letu 1850 se je v podeželski prehrani udomačila tudi rdeča pesa, katere koren so gospodinje ob pomanjkanju drugih možnosti uporabljale predvsem za solato. Uporabna je bila od zgodnje jeseni in je preko cele zime bogatila zelenjavni jedilnik, na katerem je sicer prevladovalo le kislo zelje.
Ko je Slovenski gospodar leta 1876 priporočal sajenje različnih solat – graha, korenja, repe in drugega – je že leto dni kasneje prvi celjski vrtnar Ivan Rožan priporočal sveže “sočivje” iz svoje vrtnarije.
Na začetku 20. stoletja je bilo povprečno znanje trških gospodinj o prikuhah še dokaj skromno, saj so pripravljale le malo zelenjave; na primer fižol, kislico, kumarice, hren, gobe, peteršilj, korenje, zeleno, čebulo, česen in vkuhan paradižnik.
Znanje kmečkih gospodinj je bilo še manjše. Priprava zelenjave in njena uporaba pa sta se povečali, ko so se nekatere gospodinje začele udeleževati kuharskih tečajev. Gospodinje so tako spoznale pripravo cele palete zelenjave za prikuhe, vendar je vprašanje, koliko so to vedenje uporabljale v praksi. Med vsemi prikuhami je bil prav gotovo najbolj razširjen krompir, saj je v času med obema vojnama na podeželju pogosto vsaj pri enem obroku nadomeščal kislo ali presno zelje, v Savinjski dolini pa je bil del vsakdanje prehrane. Jedli so ga v juhi, kot prikuho ali celo kot glavno jed.
Mestne gospodinje so med obema vojnama v primerjavi s podeželskimi poznale mnogo širšo paleto prikuh, toda tudi na podeželju se je s kuharskimi tečaji to stanje polagoma izboljševalo.
Kislo zelje – za bolnike s sladkorno boleznijo
Kislo zelje operemo, na mast damo nekaj sesekljane čebule, jo zarumenimo, dodamo kislo
zelje in še kos prekajene slanine, dolijemo vode do polovice posode in kuhamo 3 ure.
Preden postavimo na mizo, dodamo zelju 2 – 3 surove olupljene debele krompirje in
četrt litra belega vina.
Čede Terezija, Petrovče
“Tenstan” krompir
Surov krompir narežemo na rezine in ga damo kuhat v slano vodo, ki ji dodamo vroče
maslo ali že kuhano juho. Pokrijemo ga in pustimo vreti pol ure. Ko je kuhan, ga lahko
narežemo na daljše koščke in ga damo “tenstat” v maščobo s fino narezanim peteršiljem
in malo česna.
Grilj Magdalena, Celje
Pečen krompir
Olupimo 10 – 12 krompirjev, razrežemo jih na večje kocke ter operemo v mrzli vodi,
odlijemo vodo in potresemo s soljo. V prostrano kozico damo 3 žlice masti in ko je zadosti
vroča, dodamo na tanke lističe narezano čebulo. Ko zarumeni, jo vzamemo iz sklede.
S krompirja odlijemo vodo, ki se je medtem natekla in ga vržemo v vročo mast.
Krompir polijemo z mastjo in ga pečemo na precej vroči masti. Večkrat ga obrnemo, da
se lepo zapeče in porumeni. Potresemo ga s čebulo in serviramo. V kozico damo le toliko
krompirja, da je dno pokrito.
Grilj Magdalena, Celje
Ko je Slovenski gospodar leta 1876 priporočal sajenje različnih solat – graha, korenja, repe in drugega – je že leto dni kasneje prvi celjski vrtnar Ivan Rožan priporočal sveže “sočivje” iz svoje vrtnarije.
Na začetku 20. stoletja je bilo povprečno znanje trških gospodinj o prikuhah še dokaj skromno, saj so pripravljale le malo zelenjave; na primer fižol, kislico, kumarice, hren, gobe, peteršilj, korenje, zeleno, čebulo, česen in vkuhan paradižnik.
Znanje kmečkih gospodinj je bilo še manjše. Priprava zelenjave in njena uporaba pa sta se povečali, ko so se nekatere gospodinje začele udeleževati kuharskih tečajev. Gospodinje so tako spoznale pripravo cele palete zelenjave za prikuhe, vendar je vprašanje, koliko so to vedenje uporabljale v praksi. Med vsemi prikuhami je bil prav gotovo najbolj razširjen krompir, saj je v času med obema vojnama na podeželju pogosto vsaj pri enem obroku nadomeščal kislo ali presno zelje, v Savinjski dolini pa je bil del vsakdanje prehrane. Jedli so ga v juhi, kot prikuho ali celo kot glavno jed.
Mestne gospodinje so med obema vojnama v primerjavi s podeželskimi poznale mnogo širšo paleto prikuh, toda tudi na podeželju se je s kuharskimi tečaji to stanje polagoma izboljševalo.
Kislo zelje – za bolnike s sladkorno boleznijo
Kislo zelje operemo, na mast damo nekaj sesekljane čebule, jo zarumenimo, dodamo kislo
zelje in še kos prekajene slanine, dolijemo vode do polovice posode in kuhamo 3 ure.
Preden postavimo na mizo, dodamo zelju 2 – 3 surove olupljene debele krompirje in
četrt litra belega vina.
Čede Terezija, Petrovče
“Tenstan” krompir
Surov krompir narežemo na rezine in ga damo kuhat v slano vodo, ki ji dodamo vroče
maslo ali že kuhano juho. Pokrijemo ga in pustimo vreti pol ure. Ko je kuhan, ga lahko
narežemo na daljše koščke in ga damo “tenstat” v maščobo s fino narezanim peteršiljem
in malo česna.
Grilj Magdalena, Celje
Pečen krompir
Olupimo 10 – 12 krompirjev, razrežemo jih na večje kocke ter operemo v mrzli vodi,
odlijemo vodo in potresemo s soljo. V prostrano kozico damo 3 žlice masti in ko je zadosti
vroča, dodamo na tanke lističe narezano čebulo. Ko zarumeni, jo vzamemo iz sklede.
S krompirja odlijemo vodo, ki se je medtem natekla in ga vržemo v vročo mast.
Krompir polijemo z mastjo in ga pečemo na precej vroči masti. Večkrat ga obrnemo, da
se lepo zapeče in porumeni. Potresemo ga s čebulo in serviramo. V kozico damo le toliko
krompirja, da je dno pokrito.
Grilj Magdalena, Celje
