Ob koncu prve svetovne vojne

Že v času prve svetovne vojne je slovensko ozemlje postalo eden izmed vojnih ciljev antante. Prizadevanja slovenske politike za združitev slovenskega ozemlja v skupni državi niso bila posebno uspešna. Na Koroškem, kjer se je v 19. stoletju pod vplivom germanizacije spremenila nacionalna struktura prebivalstva, so se ob vprašanju državne meje nacionalna nasprotja še bolj zaostrila.
Nasprotja med Slovenci in Nemci ter nemškutarji so se na Koroškem razvnela ob “deklaracijskem gibanju”, gibanju v podporo majniški deklaraciji, ki jo je v imenu Jugoslovanskega kluba 30. maja 1917 v avstrijski poslanski zbornici na Dunaju prebral dr. Anton Korošec. V njej so zahtevali osamosvojitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v okviru avstrijske monarhije. Ta zahteva je vzpodbudila obsežno zbiranje podpisov za podporo deklaraciji in s tem samoodločbi narodov. Deklaracijo so ostro napadli Nemci, ki so zagovarjali nedeljivost Koroške in Štajerske, kar so utemeljevali z gospodarsko povezanostjo. V posameznih krajih so Slovenci in Nemci organizirali javne shode. Deklaracijsko gibanje je zajelo vso Mežiško dolino in v Dravski dolini seglo od Dravograda  do najbolj severnih slovenskih krajev na Kozjaku pa vse tja do Vuhreda in Brezna. V krajih Mežiške doline so po podatkih, objavljenih v časopisu Mir, v aprilu in maju 1918 zbrali 3020 podpisov.
Majniški deklaraciji ni sledila ustrezna vojaška pripravljenost slovenske oziroma jugoslovanske vojske, zato je skupaj z obsežnim gibanjem izgubila pomen prelomnega dejanja. Slovenski politični vrh takrat žal ni zmogel odločnosti in organiziranosti, da bi pravočasno zasedel Koroško. Malgajeve vojaške operacije konec leta 1918 so bile prepozne. Nemci so pridobili čas, se organizirali in aprila 1919 prodrli vse do Slovenj Gradca in Radelj.

Avtorica besedila: dr. Karla Oder