Na fotografiji so z leve naša soseda: v »ligeštulu« oziroma ležalniku Anton Goršek, ob njem pa njegova žena Marija. Moja teta Frančiška me drži v naročju. Proti desni je mlada, mična gospodična, katere imena ne vem, na skrajni desni pa teta Milka s kvačkanjem v rokah. Pred nami je v vozičku Olgica Rojc, poročena Markovič, ki je bila takrat na počitnicah pri svojih starih starših, Antonu in Mariji.
Voziček, ki ga vidimo na fotografiji, smo med drugim uporabljali za prevoz lesnih ostankov za kurjavo iz bližnjega lesnopredelovalnega podjetja LIK Savinja. Smeli smo vzeti samo smrekove ostanke, bukovih pa ne. Bukove smo zato na skrivaj »zmaknili«, jih skrili globoko v voziček in jih pretihotapili mimo tovarniške vratarnice.
Fotografirali smo se pred našo drvarnico in hlevom, v katerem je moja teta Frančiška redila prašiče in kure. Živeli smo v skromni hiši, zgrajeni iz lesenih tramov, med katere so bile vpete zidane stene.
Ob potresu na Kozjanskem leta 1974 se je na gospodarskem poslopju podrla stena. Ker je obstajala nevarnost, da bi se porušila tudi naša hiša, smo se morali iz nje izseliti.
Danes na mestu, kjer sta bila nekoč hlev in drvarnica, stoji Planet Tuš. Tam, kjer je bila naša hiša, pa poteka štiripasovna cesta s semaforiziranim križiščem in odcepom proti omenjenemu trgovskemu centru.
Prispeval: Julio Kovač
