skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Zgodba o maturantski obleki

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja so se zaključevali trdi časi socializma. Še vedno je bilo prečkanje naše meje strogo nadzorovano, posebej ob vračanju nazaj v preljubo domovino, nas je čakal natančen carinski pretres na meji. No, kave in pralnega praška takrat nismo več tihotapili, toda oblačila in čevlje pa še vedno, saj so imeli Italijani čudovite stvari. 

V najinem butiku Red Boogie smo imeli takrat že lepe obleke, tudi za maturante. Ko pa lastna hči rabi obleko za maturantski ples, se pa stvari zapletejo … Valentin je v tistem času delal v Italiji in po končanem delu hodil po mestu in si ogledoval izložbe. Tipična »profesionalna deformacija«, saj sicer moški to ne počnejo. V izložbi nekega butika je zagledal čudovito obleko, ravno pravšnjo za hčerkin maturantski ples, toda smola, butik je bil ob tej uri že zaprt, delovnega časa pa ni imel objavljenega. Tudi zjutraj, pred pričetkom dela, je bil butik še zaprt. Tako je hodil mimo nekaj dni ob različnih urah dneva, toda butik je bil vedno zaprt. Obupan je nekega dne šel prej iz službe in ujel lastnico butika ob odhodu na pragu. Dogovorila sta se za naslednji dan ob uri, da ga bo počakala. Zadnji moment je prisopihal mimo izložbe in paničen vstopil v butik, saj obleke ni bilo več videti … obleko je že kupovala druga stranka. Mislim, da je takrat uporabil ves svoj šarm za to starejšo gospo, saj se ga je usmilila in dala njemu prednost za nakup. Seveda je temu primerno navila ceno do neba in poudarila, da je obleka iz Pariza.

Še večji problem je videl v tem, kako bo to obleko spravil čez mejo. Valentin ne bi bil Valentin, da ne bi prišel na genialno idejo … poleg obleke je kupil dodatke za pustno oblačilo (masko, rokavice, lasuljo …) in na carini rekel, da je to pustna obleka. Carinik mu je verjel, ker se je bližal pustni čas. Pokazal je račun od dodatkov in mu ni bilo treba plačati carine.

Šele doma se je zavedal, da je kupil obleko po svoji izbiri. V glavi mu je začelo razbijati vprašanje, če bo Kseniji obleka sploh všeč. V Red Boogieju te obleke nikoli ne bi prodal za tako visoko ceno. Položil je obleko na fotelj in naju s Ksenijo poklical v sobo. Seveda je zadel v polno!

Gospa Pelikan je sama izrazila željo, da Ksenijo fotografira v tej obleki. Črno-belo fotografijo je sama izdelala, saj je bila v tem mojstrica. Barvni posnetek pa je poslala izdelati na Dunaj. Kar trikrat ga je zavrnila, ker s fotografijo ni bila zadovoljna.

Prelomni čas, ko se zaključek srednje šole okrona še z maturantskim plesom, se prevesi v čas zrelosti. Potrebno se je odločiti za nadaljnjo pot … Ksenijin soplesalec Andrej Herlah se je odločil za študij kemije na ljubljanski univerzi in je danes uspešen poslovnež v Luxemburgu, kjer živi s svojo družino. Ksenijo je pot zanesla na Pedagoško fakulteto v Ljubljani in ob zaključenem študiju je šla še študirat sodobni ples v Amsterdam na School for New Dance Development. Zdaj živi s svojo družino v Rogaški Slatini in uči na šentjurski šoli, kot profesorica razrednega pouka.

Življenje teče dalje, toda lepi spomini na brezskrbne srednješolske čase ostanejo. Prijetno je obujati spomine ob pogledu na fotografije, saj maturantski ples okrona eno življenjsko obdobje.

Prispevala: Mirjana Steblovnik

 

 

Slika

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije

Organizacija

Partner


Izbira pokrajine


2008 - 2022 © Portal KAMRA, Izdelava: TrueCAD d.o.o.