skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Bistričani s prijatelji na vrhu Vojvodine, 1988

Vedno so nas Vojvodinski prijatelji pobratimi vabili na njihovo Fruško goro 539m, očitno so nam hoteli predstaviti tudi najvišji vrh Vojvodine Gudurički vrh 641m za kakšno drugo posebno priložnost. No in takšna priložnost se nam je pokazala junija 1988, ko je pobratimsko društvo Vršačka kula 399m iz Vršca, organiziralo Prvi zlet pobratimskih planinskih društev Jugoslavije.

Nas deset ilirsko-bistriških planincev smo bili deležni posebne pozornosti. Že ob prihodu nas je sprejel predsednik planinskega društva iz Vršca Draksler in nas prisrčno pozdravil. Ob tem je pristavil, da je to, da Vas predsednik nekega društva v Vojvodini pozdravi v slovenskem jeziku, je to mogoče le v Vršcu. Povedal je še, da je doma iz Tržiča, da je prišel postaviti v Vršcu tovarno Tekstila, ker pa tu še niso imeli planinskega društva je ostal in ustanovil planinsko društvo. Lepo, mar ne?

Že prvi dan smo naredili del poti do Planinskega doma, kjer smo prebivali v dneh našega druženja. Naslednji dan smo dolgo pešačili po ilovnati zemlji skozi nizko rastje in dosegli zaraščen nerazgleden Gudurički vrh, ki je s svojimi 641m najvišji vrh v Vojvodini. Nobenega občutka nismo imeli, da smo na nekem vrhu. Tu so nam gostitelji pripravili druženje ob ognju in pečenju debelih vojvodinskih klobas. Klobase smo si sami natikali na zlomljene vejice in jih nad ognjem obračali. Mnoge so nam nerodnežem padle v ogenj ali v pepel. Pojedli smo vse s pepelom vred. V povratku smo po nekaj urnem pešačenju obiskali še majhen zaselek s samostanom Mešić iz 12. stoletja in se vrnili utrujeni v planinski dom. V spomin na prehojeno pot smo dobili značke te poti. Bila so to pozna devetdeseta leta in Jugoslavija je že pokala po šivih. Na srečanju so manjkali pobratimi iz Hrvaške, Črne gore in Kosova, tudi Makedoncev se ne spomnem. Tisti, ki pa smo bili tam, nam je bilo lepo. Mnogi so nam vrnili obisk in se udeležili naših zimskih pohodov na Snežnik. Z nekaterimi planinci iz Vršca še ohranjamo pisne stike. Posebej smo si bili dobri z družino Stanka Pece organizatorji mnogih srečanj.     

Drugi dan smo že odpotovali proti domu. Na ropotajočem šino busu kot pravijo motornemu vlaku, ki je vozil med Vršcem in Beogradom, nas je presenetil starejši čokati mož z vprašanjem: »Da niste vi možda iz Ilirske Bistrice?«  Le kako je mož vedel od kje smo doma? Pa je rekel, »Pa tako ste glasni!?«. No, lepa reč. Pohvalil se je, da je s svojo enoto vojakov gradil v Bistrici Olimpijski bazen in še žalostno potožil, kako je bilo delo naporno, vročina je ubijala garaško ročno delo. Le kako mu povedati, da je bazen bil desetletja opuščen in da je danes enostavno zatrpan z zemljo. Vse delo zaman.

Na sliki: Tu nekje je vrh Vojvodine. Med udeleženci srečanja pobratimov v Vršcu, je tudi deset planincev iz Ilirske Bistrice. Na sliki prepoznamo: Franca Godca, Duško Cerjak, Marjanko Hrabar, Sonjo Čeligoj, Marto Trampuž, Zvonko Tuta v skupini so bili še Drago Jaksetič, Vojko Čeligoj in dvojica, ki sta mi pobegnila iz glave. 202/vč

Slika

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije

Organizacija

Partner


Izbira pokrajine


2008 - 2022 © Portal KAMRA, Izdelava: TrueCAD d.o.o.