V patentu Jožefa II. je bilo določeno, da se mora popis, izmera in ocena donosa zemljišč na celotnem območju opraviti do konca oktobra 1785. Ta rok nikakor ni bil realen in uradno so bila dela zaključena šele meseca februarja 1789 (Ribnikar, “Zemljiški kataster”, str. 325). Če poskušamo časovno določiti popis zemljiških parcel za katastrsko občino Šmarje nam nekoliko pomaga pomožni obrazec sumarij, na katerem je zapisan datum 28. Wintermonath 1787.
To pomeni, da so morali biti osnovni popisni podatki za katastrsko občino Šmarje zbrani najpozneje do tega datuma. Obstaja pa še nekaj nejasnosti glede imena meseca Wintermonath, saj se je to ime skozi zgodovino uporabljalo za različne zimske mesece (SI AS/1110, Jožefinski kataster za Štajersko, 1784-1790).
Dodatno možnost za natančnejšo datacijo ponuja primerjava imen posestnikov z mrliško knjigo župnije Šmarje. Na 64 izbranih naslovih sem za obdobje 1785–1788 našel 11 primerov smrti gospodarjev posestev. Pri tistih, ki so umrli v letih 1785 in 1786, so v Jožefinskem katastru kot gospodarji že navedeni njihovi sinovi, ki so jih nasledili. V tretjo skupino spadajo Luka Cerovšek, Gvido grof Gaisruck, Gregor Zabukovšek in Matej Dušič, ki so umrli leta 1788 in vse štiri najdemo tudi med posestniki Jožefinskega katastra. Za bolj točno datacijo nam tako ostane še druga skupina, v kateri imamo tri posestnike, ki so umrli leta 1787. Jožef Perun je umrl 21. aprila 1787 v Šmarju 7, vendar je v katastru kot gospodar na tej domačiji že naveden njegov zet Matija Copf. Nasprotno pa sta bila Tomaž Peckovšek, ki je umrl 20. septembra 1787 v Zastranju 5 in Sebastian Hren, ki je umrl 1. oktobra 1787 v Šmarju 29 tudi v Jožefinskem katastru navedena kot posestnika (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Mrliška knjiga 1764-1828, str. 120-154). Ob upoštevanju teh podatkov lahko sklepamo, da je bilo posestno stanje za katastrsko občino Šmarje najverjetneje zajeto med 21. aprilom in 20. septembrom 1787.
Glede na te ugotovitve se pod imenom meseca Wintermonath najverjetneje skriva november. Januar ne pride v poštev, december pa je manj verjeten, saj se je zanj pogosteje uporabljalo poimenovanje Christmonath. Skratka, lahko z veliko gotovostjo zaključimo, da so bili osnovni popisni podatki Jožefinskega katastra za katastrsko občino Šmarje zbrani leta 1787. Kot zanimivost lahko omenimo, da se dva izmed virov, uporabljenih pri tej raziskovalni nalogi, zelo dobro navezujeta prav na to letnico. Anton Aškerc je ob 100 letnici zaključka teh del služboval v Šmarju pri Jelšah in njegova balada Mejnik je bila v Ljubljanskem zvonu objavljena ravno leta 1887 (Aškerc, “Mejnik”, 1887, str. 5-6). Okoli naslednje okrogle obletnice pa se je Niko Kuret ukvarjal z gradivom “Göthove topografije”, katere podatki nam nudijo zanimiv vpogled v gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino takratne slovenske Štajerske. Leta 1987 je objavil drugi snopič topografije “Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848” in v njem najdemo opis tudi za davčni okraj Erlachstein (Jelše) (Kuret, Slovensko Štajersko, 1987, str. 185-195).
Sam postopek izdelave katastra je potekal tako, da so po določitvi zunanjih meja katastrke občine in razdelitvi na ledine, opravili popis, izmero in oceno donosa zemljiških parcel. Postopek je lokalna komisija začela v Korpulah in najprej zajela območje med deželno cesto in šmarskim potokom, kjer se je nahajalo prvih šest ledin. Sledile so še tri ledine preko potoka, v naslednji X. ledini pa se je že nahajal dvorec Jelšingrad s svojim posestvom. Površina vseh desetih ledin, ki so ležale severno od deželne ceste je tako skupaj merila 94,11 ha. Naslednjih sedem ledin južno od deželne ceste je bilo v povprečju dosti večjih, saj so zavzemale površino 228,64 ha. Za lažjo predstavitev bi nam tukaj zelo pomagal grafični del, ki pa za Jožefinski kataster še ni bil narejen. Boris Golec je v prispevku o zgodovini katastra pisal prav o tem. Šele s franciscejskimi katastrskimi mapami so številne stvari, ki so bile na podlagi opisov težje predstavljive, postale bolj jasne. Golec je zapisal dobesedno takole:
“V prispodobi bi lahko rekli, da pomeni čas pred Franciscejskim katastrom za spoznanje in preučevanje prostora dobo tipanja v (pol)temi.” (Golec, “Zemljiški katastri”, str. 392).
Tudi jaz sem si za lažjo predstavitev pomagal s Franciscejsko karto iz leta 1825 in na njej poskusil določiti meje ledin in lokacijo posameznih parcel. Poleg hišnih številk mi je pri umestitvi v prostor še najbolj pomagal Provizorij zemljiškega davka iz leta 1820, saj je bilo veliko takratnih lastnikov vpisanih tudi v dokumentih Franciscejskega katastra. Pri tem lokaliziranju parcel pa sem imel seveda obilo težav in ta karta nam ponuja samo približno sliko takratne razdelitve zemljišč.
Lahko pa pri primerjavi te karte s karto Franciscejskega katastra iz leta 1825 z lahkoto opazimo eno res veliko razliko. Dvorec Jelšingrad s svojim posestvom je še leta 1820 spadal v katastrsko občino Šmarje, pet let pozneje pa je to območje že spadalo pod k.o. Sv. Barbara (danes k.o. Zadrže). (Slika 3).
Naslednja karta prikazuje smer popisa in izmere zemljiških parcel v k.o. Šmarje in črta v bistvu povezuje 64 izbranih domačij oziroma naslovov, katerih posestniki so imeli takrat svoje bivališče v naši katastrski občini. Skupna površina njihovih zemljišč je znašala 292,05 ha, kar je predstavljalo dobrih 90 % celotne površine. Preostali del v izmeri 30,71 ha pa je leta 1787 obdelovalo 32 posestnikov, ki so povečini prihajali iz bližnjih naselij v sosednjih katastrskih občinah. (Slika 4).
Osnovni obrazec pri izdelavi katastra je predstavljala fasija oz. napoved in v njej so bile popisane vse parcele, od katerih se je pričakoval donos. Rokopis je pisan v nemški kurenti, a nas sredi nemškega uradnega besedila prijetno preseneti z lepo zbirko slovenskih izrazov. Z njimi je bila natančno opisana lega posameznih parcel. Med drugim najdemo zapise: nad Hišcho, nad Traunkam, per Hramu, pod Gradam, per Poti, pod Kosouzam, pod Sidanzo, nad Zesto per vinogradu, sa grabnam, spodna Niva, u Raunem, za Hostizo, za Potokam, velka Niva pod Domam, za Zirquo, pod vertam, na Sgornim Urlaubi in še številne druge.
Ko te fonetično zapisane domače izraze beremo sredi starega nemškega besedila, delujejo na prvi pogled nekoliko nenavadno, v resnici pa so čudovit odraz tistega časa. Fasije oziroma napovedi so bile sicer zapisane v nemščini, vendar so podatki zanje nastajali pri terenskem popisu in izmeri, ob sodelovanju lokalne komisije in posestnikov, ki so prostor dobro poznali. Zato so bili v opisih lege zemljišč pogosto zapisani izrazi, ki so jih domačini uporabljali v vsakdanjem govoru. Tudi pri nekaterih poimenovanjih ledin se pojavljajo slovenski izrazi in vse to danes predstavlja dragocen jezikovni in krajevni spomin ter ohranja podobo prostora, kot so jo poznali njegovi takratni prebivalci.
Površine posameznih ledin so bile po površini zelo različne in med najmanjšo in največjo je bila skoraj 20 kratna razlika. V spodnji tabeli je zbranih nekaj podatkov o vrstah zemljišč in velikosti njihovih površin za vsako ledino posebej (Tabela 2).
Če posestnike iz Jožefinskega katastra leta 1787 razvrstimo po površini njihovih njiv, travnikov in vinogradov, je povsod prepričljivo na prvem mestu Gospostvo Jelšingrad. Pričakovano visoko je na lestvici tudi Gospostvo župnije Šmarje, izmed ostalih kmetov pa izstopa Valentin Orač, po domače Gorišek, iz Gaja 10. Najbrž pa nam še najbolj realno sliko za razumevanje razmerij moči takratnih kmetov daje naslednja tabela, kjer so ti razvrščeni po denarnem donosu njihovih zemljišč, ki je izražen v goldinarjih in krajcarjih. Tukaj lahko opazimo, da nekateri posestniki glede na površino svojih zemljišč dosegajo nadpovprečne donose. Razlog za to je lahko boljša kakovost zemljišč ali pa večja površina vinogradov, po kateri izstopajo predvsem Andrej Zagajšek, Jurij Čuješ, Jakob Plevnik in Andrej Ratej. V tabeli je razvrščenih 20 največjih posestnikov, več podatkov o ledinah in njihovih posestnikih pa bo podrobneje predstavljenih v nadaljevanju (Tabela 3).
