skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

V prvega

V poletnem času so imeli ljudje po vaseh plese/opasila (opasilo je ime za župnijski praznik v spomin na kak pomembnejši dogodek; gre za staro besedo, ki izhaja iz časov, ko so za take praznike prirejali okoli cerkve procesije in z njimi cerkev opasali). “V prvega” po maši so plesali samo domači plesalci in plesalke, ki so se s svojim soplesalcem  ali soplesalko že v naprej zmenili. Dekleta so prinesla vsaka svoj rdeči nagelj in ga pripela svojemu plesalcu na prsi. V prvega so lahko zaplesali samo tri plese. Popoldne pa se je ples začel okrog petih popoldan, ko je še sijalo sonce. Plac – plesišče je bilo narejeno iz stolčene zemlje, zato se je vedno kadilo izpod nog in je bilo potrebno polivati z vodo, da se je prah polegel. Noge so bile zato tako prašne, da se je težko opazilo, če je kdo imel bolj šikane čevlje/šulne. Dekle takrat ni smelo samo nikamor, moralo si je dobiti družbo fanta, prijatelja, brata ali očeta, sicer je bilo raje doma. Navada je bila, da so šli na ohcet v procesiji po parih in da so se dekleta odpravila naprej v skupini, za njimi pa fanti sami, saj dekleta, če niso imela resnega fanta, niso smela domov s fanti. Bilo je grdo in o njih so nato ljudje govorili slabo, dekle je bilo na slabem glasu. Tudi na plesu so imeli svoje zakone, da so se držali vsak v svojem kotu na plesišču. Ko je zaigrala glasba, so se fantje zaleteli en pred drugim, da so izbrali najlepšo. Tisti, ki so ostali zadnji, so morali vzeti, kar je ostalo. Za dekle je bilo poniževalno, če je v kotu ostalo samo. Zato so se dekleta že prej prijela dve po dve in šla hitro plesat, preden jih je fant prosil za ples. Če ni hotela z njim plesati, je imel fant pravico, da jo oklofuta in zalovi s plesišča, saj tistega plesa ni smela z nobenim plesat. Dekleta niso imela pravic na plesu, ukazal je samo fant. V časih okrog leta 1915 in naprej se je ples končal okrog desete zvečer, ker so morala biti dekleta ob tej uri doma. Zgodilo pa se je, da so imeli v vasi tudi takšne, ki so imele rade moške in se jih niso nič bale, ne staršev, ne vere, ne Boga, delale so vse, kar jim je bilo všeč početi. Ena izmed zgodb pravi, da je v vasi živelo radodarno dekle z imenom Marija, kako pa drugače. Bila je zelo živahne sorte pa tudi zelo lepa. Rada se je ustavila s fanti, ko so šli s plesa domov. Fantje ji niso dali miru, ker je bila strastna. Ko so jo malo pomečkali, je bila pripravljena, da so iz nje počeli, kar so hoteli. Ko je bil ples v Velikih Ločah (občina Hrpelje-Kozina), so se fantje kregali, kdo bo šel z njo domov. Na koncu so se z njo odpravili kar trije, med njimi tudi Janez. Vsak po svoje se je mešal z Marijo. Ker se jih ni mogla otresti, je predlagala, da jo poljubijo na “češpljico” in tistemu, ki to uspe, tisti jo bo imel. Marija se je slekla, se ulegla na tla in v smehu čakala, kdaj se bodo odločili. Ampak Janez je bil najbrihtnejši in ji je namesto poljuba na češpljico položil dva prsta in z usti zacmokal. V Brkinih je popisanih kar nekaj plesov, od tega špaspolka, špicpolka, cotiš-potovčena, oberštajer, pušttanc, ples z metlo, mazolin, zibenšrit. Podrobneje so plesi opisani v knjigi Brkinske stezice, ki smo jo že omenili.   

Slika

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije

Organizacija

Partner


Izbira pokrajine


2008 - 2022 © Portal KAMRA, Izdelava: TrueCAD d.o.o.